Lojz ma Vas rad.

Noseč nisem, jozlne imam še vedno svoje, v Sarajevu nisem bil, se mi je film že zdavnaj strgal, v Stožcah tudi ne, fuzbal imam zelo rad, mariborsko - ljubljanskih zdrah pa ne, na Brijonih se svaljkajo steničarji ter njihovo pošteno delo in do Egipta, Grčije in Salzburga se nisem primajal, ker sem vse bone, kupone in pomanjšila zalučal stran takoj, ko je moja noga komaj prestopila izhode supi tupi supermarketov.

Sem pa bil na Zajamnikih. Pri Lojzu. Stari je narezal sir in klobaso. Pila sva neko domačo strupeno brozgo in gledala v dež. Se praskala po riti. Krave so srale in koze plesale. Bila je tišina. Potem je prinesel neke fotke. Lani so na planini slikali nagice. Finski fotograf je dekline polival z mlekom in Lojz je v zrak metal travo, da so bile vse slovensko zeleno - bele, bilo je jeseni in njihova rit je bila vsa rdeča od jutranje mrzali. Finec je verjetno dobro zaslužil, fotošopa ni bilo treba niti zalaufat. Narava je tam od hudiča dana in bog si ob sončnih zahodih brado masti.

Ob šestih je nehalo scat. Lojz je pospravil fotke in sam sem pospravil svojo senco nazaj v dolino. In tako dalje in dalje, vse do 65 - tega leta, ajajaj! Če bom še živ. Da bom star in s penzijo za wc papir in suho žemljo.