Pablo sreča Pieta. Modro obdobje.

Nisem si pustil scat po glavi, odsmučal sem med Kamniško - Savinjske do Julijskih iskat modrost neumnih. Dva dni za slikanje glave in EKG srca.

Osel gre samo enkrat na led, Mi pa spet in spet.

Preden se zasopiham navzgor v snežne kuclje, ledene slapove, strme grape in se navzdol zaženem v lonce za novoletne kuharske umetnije bom še malo pomijavkal. Da se spraznim in očistim. Navzgor je lažje brez odvečne nebodigatreba teže in dol mora biti mešanje po loncih delano z ljubeznijo, saj lahko koga še zastrupiš in bi Agata morala vstat od mrtvih, da bi končno napisala štorijo za popolni umor. Mijav.

Kritike so bile spet navdušujoče. Od zadnje do prve me poveličujejo, obožujejo igralce in ližejo rit muzkontarjema, scenografoma, koreografu, dramaturginji in kostumografinji. Mijav, mijav.

Človeku postane kar nerodno, da nas takole hvalijo in crkljajo, zato sem popolnoma prepričan, da bomo letos končno dobili Borštnikov prst za najslabšo predstavo leta in bodo režiserju končno dodelili Prešernovo figo v žepu za najslabšega režiserja ever. Mijauuuu!

Me pa veseli, da Vam bomo kmalu lahko pisali iz Amerike, kamor odpotujemo januarja. Minneaopolis, NY, Chicago in LA. Se igrat. Se pokazat svetu. Se ravsat za slovensko gledališče.

Razglednice bodo lepe in tople, ker sem prepričan, da nas bodo tamkajšni pisuni imeli še raje kot naši. Mijauuu! Hvala vsem, ki še hodite iz usmiljenja na naše predstave in z nami še naprej crkujete v slogu in otožnem molu...

Do bridkega konca in spet in spet na led!