Pir za vse!

Spijte vsaj pir na svoje zdravje za leto 2011, ker vse ostalo gre itak k hudiču...

http://www.youtube.com/watch?v=bbjun3GzsO4

Race Face.

Na Jezersko smo šli družinsko z namenom polomit kakšno hokejsko palico, popikat kakšen slap ali vsaj srečat Davota v kratki majici na minus sto, pa je bil Matija led razbija na dopustu. Ko sem šel najet čolnič po Jezeru plava, voda spava, so me spet napadle (Škotska remejka di mejka) sestradane race in mi hotele požret roko ali vsaj telefon.



Morebitno zrnje, nezmrznjen kruh in ostalo mastno pičo prosim nakažite na naslov Planšarskega jezera. Bodo veseli. Bo jedilnik bogatejši za kakšno debelejšo putko, ne pa suho žilavo jagnje.



Tamal se je imel super, bil je v jezeru do kolen, ima pač strašno rad pernate živalce in zvečer je končno omahnil v svoj puhast iglu. Zjutraj je odprl oči in rekel Žože Murinjo. Potem je oblekel portugalski dres in razbil naslednjo luč v našem stanovanju. Bravo! Ko Sin ne pade daleč od Očeta...

http://www.youtube.com/watch?v=B28e092_TgQ&feature=related

Carpenter und Übers Seekarhaus auf die Seekarspitze (2350 m).

Najprej sem si natikal mučitelje nog v Sveti Margaretki. Pogled je bil natanko takšen kot nam prikazuje zgornja slika, pa sem upal, da bo šlo nabolje in jo previdno odtacal v Carpenterjev film. Po pol ure sem obupal. Tale film je bil preveč grozljiv za moje kratkovidne oči, zato sem skušal priti nazaj. To je bilo šele zares očarljivo. Na spustu sem s svojo glavo srečal nekaj dreves, dve korenini in nekaj kosmatega. V obupanem tuljenju na pomoč sem komaj našel avto. Pa se nisem dal. Sem se zategnil do Obertauerna in poskusil znova.



Pogled navzgor je bil bolj optimističen. Časa ni bilo veliko, pa sem malo poguljufal s prvo sedežnico in spet zajahal svoje pse.



Na vrhu je tako pihalo, da sem ob smučanju navzdol pogruntal novo smučarsko tehniko. Ob zavoju levo me je neslo desno v prepad, zato v levo sploh nisem zavijal, desno pa sploh nisem zavijal, ker sem bil zaradi vetra ves čas v desno. Utrnilo se mi je, da je najbolje, da peljem kar naravnost in zavijam samo v glavi. Perfektno. Še nog mi ni bilo treba upogibati in že sem bil dol. Sicer kakšnih petsto metrov preveč v desno, pa vendar srečno in veselo nazaj v civilizacijski šundr.



Zeblo me je kot psa, zato sem pol ure negibno posedel v avtu. Ko sem končno lahko premaknil roko v prvo prestavo, zakurblal motor, sem na poti domov sklenil, da je bil zares prijeten dan. Me pa še vedno firbec matra kaj neki je bila tista kosmata zadeva, ki je tako smrdela v megli in spuščala jako čudne zvoke.