Prvi dan smo plezali do teme, šli v gostilno in spili vse, kar so dali in imeli. Oštir je pobegnil v noč, pa smo posedeli in šteli zvezde na terasi. Ob polnoči smo si urezali domačo salamo in smrdljiv sir. Nekateri so opletali z jezikom do zore. Starček kot sem sam, sem pobral svoje otekle roke že prej počivat in šel poslušat svoje smrčanje. Kakšen mir! Ko zaspiš in ne skrbiš.
Zjutraj sem iskal Pehto, da bi mi skuhala kafe, našel pa samo sms od svoje ljubke zdravnice, da kje hudiča sem, saj imam še eno cepljenje. Naredil sem se Francoza in svojo prvo boldersko smerco poimenoval Zdravnica v sili.
Potem smo šli spet raztegovat telo. Potem smo se igrali z divjimi živalmi in potem je Bobi jahal norega osla Rudija, ki mi je ukradel smrdljive štumfe in potem Brane sploh ni imel štumfov, zato sem mu ukradel plezalke in je moral bos po ovčjih kakcih do stene in potem Šeli sploh ni šel v steno, ker je še vedno prebavljal salamo, sir in presladko vino. Potem smo se smejali do davljenja.
Zvečer sem hotel kar tam ostat, pa je zmagala odgovornost. Človek mora spoštovati svojega zdravnika. Če je ženskega spola pa sploh.
V ordinaciji se mi tokrat ni bilo treba slečt. Škoda. Zdravnice ni bilo. Škoda. Potem mi je gospa sestra rekla, da vidi, da sem mišičast tip, da pa moram sprostit roko, ker me drugače ne more cepit. Mišice, my ass, sem imel vse zatekle roke od Šelijevega programa. Pa sem bil tiho in se delal Tarzana.
Zdi se, da bom nov bolderski projekt poimenoval tudi po gospe sestri: Dve proti enemu.
