Ob današnji novici, da spet nisem uvrščen na presvetli Borštnikov izbor, mi je, priznam, počil film. Malo sem rjovel, se malo pobutal z glavo v zid in si prižgal pet čikov naenkrat ob precej močnem litrskem požirku šnopsa za počez. Še enkrat sem vrgel oko na izbor in se začel režati. Ko sem prebral še selektorjeve besede o lizanju smetane in direktoričine o odpiranju slovenskega teatra v tujino, pa sem počil kot sem dolg in širok. Zdaj ležim tu sredi svoje sobe in svoje bede ves počen in čakam, da mi kdo končno nalije čistega vina ali pa vsaj požirek nerazredčene vode in vem, da bom leže počakal, da crknem za forever. Godota ne bo. To sem vedel že prej. Da pa tudi Čakanje ni več vredno Drame, pa ne. Ja, vsak dan se kaj novega naučimo, a ne?
