Kot mož in žena, kot mož in žena, kot mož in...

Včasih se zgodi, da me dež zagrabi za vrat in črni oblaki plosko brcnejo po glavi. Včasih se nimam kam dat in včasih mi je cilj mojega življenja popolnoma neznan. Včasih sem samo sam. Brez sreče ali žalosti. Razmazan pljunek na pozabljen zid.

Lahko in nezahtevno, a ja?

Pravzaprav sem jih vrgel na finto. Prodal sem jim, da gre za lahko nezahtevno pot, kar je res, da je zgoraj jako fin razgled do Triglava, Storžiča, Begunjščice in naše brunarce, kar je seveda res in, da ob takšnih dnevih, ko sonce pritiska trideset stopinj na obrito bučo, ne bo nikogar in bomo zgoraj sami mezili vampe in prelestne Štefkine štruklje, kar je bilo začuda res in, da mora človek nujno vsaj enkrat osvojit Kriško goro, drugače bo križan, žgan in krave ga bodo zlizale s svojimi kosmatimi jeziki, da bo cvilil od Nespoznanja, da je svet lepši kot se zdi, kar seveda ni res, se pa dovolj morbidno sliši, da smo šli in je bilo orng joka in stoka, metanja palic, kravjekov in olesenelih fosilnih ptičev, ejga.

Spodaj, na koncu križevega pota, je bilo vse ljudstvo poštemano in zadovoljno in še zdaj nevedo, da sem jih vlekel samo zato s seboj, ker sem šel malo na izvidniške oglede, da končno sfuram tole goro z biciklom, pa če mi odpade tič in se mi posuši leva bremza. Tole bo še lepa jihaaa!