Zgornja fotka je žal zgodovinska. Hišo smo požrli, medveda pospravili za naslednje Novo leto in od vaze na desni ni ostalo nič. Sveča je dogorela, vaza pa je šla v prah, ker je mali Messi končno zvadil volej z levo nogo. Še dobro, da ga ni z desno, ker bi šlo še okensko steklo. Je pa slika prijetna za oko, ker je ovekovečena tam, kjer včasih stanujem, kjer je toplo in se radi gužvamo.
Medtem, ko so moji Betonarji greli rite
na vrhu nadstandardnega hotela The standard in se igrali, da so slavni, lepi in prazni, sem si šel v špičake glavo ohladit. Novice v deželi Kranjski so za pištolo vzet. Nekateri so pri nas zelo nadarjeni za krast denar državi in državljanom, sam sem bolj za krast bogu čas. Oboji smo kar zadovoljni. Oni imajo šestnajst hiš, devet avtomobilov, tri jahte in ducat ljubic. Sam nimam niti ene hiše, avto je razbit od obračanja v snegu in ledu pri Kovinarski koči in jahta je samo miniaturni modelček. Dovolj. Preveč stvari, preveč skrbi.
Edino ljubic imam preveč. Nekatere že osvojene, druge samo pobožane in veliko skladovnico še nepoplezanih. Zgoraj ni toplo in z oblaki se ne gužvamo, zato tam včasih stanujem.
Mimo in hkrati ne: nekoč mi je oče rekel, ko boš našel tisto, ki ima kvadratno, tisto ne smeš spustit. Zdaj končno vem, da je bil popolnoma v zmoti. Kvadratne si nikoli ne smeš vzet. Pusti jo, da raste in se debeli brez tebe v kvadrat. Človek mora imeti mero in ostat na tleh. Nekateri cilji morajo ostat neosvojeni. Človeku mora bit dolgčas od sanjarij in ne od slinjenja po kruti resničnosti. Sanje so moj najlepši dom, tam sem priden obiskovalec.
