Najprej sem si natikal mučitelje nog v Sveti Margaretki. Pogled je bil natanko takšen kot nam prikazuje zgornja slika, pa sem upal, da bo šlo nabolje in jo previdno odtacal v Carpenterjev film. Po pol ure sem obupal. Tale film je bil preveč grozljiv za moje kratkovidne oči, zato sem skušal priti nazaj. To je bilo šele zares očarljivo. Na spustu sem s svojo glavo srečal nekaj dreves, dve korenini in nekaj kosmatega. V obupanem tuljenju na pomoč sem komaj našel avto. Pa se nisem dal. Sem se zategnil do Obertauerna in poskusil znova.
Pogled navzgor je bil bolj optimističen. Časa ni bilo veliko, pa sem malo poguljufal s prvo sedežnico in spet zajahal svoje pse.
Na vrhu je tako pihalo, da sem ob smučanju navzdol pogruntal novo smučarsko tehniko. Ob zavoju levo me je neslo desno v prepad, zato v levo sploh nisem zavijal, desno pa sploh nisem zavijal, ker sem bil zaradi vetra ves čas v desno. Utrnilo se mi je, da je najbolje, da peljem kar naravnost in zavijam samo v glavi. Perfektno. Še nog mi ni bilo treba upogibati in že sem bil dol. Sicer kakšnih petsto metrov preveč v desno, pa vendar srečno in veselo nazaj v civilizacijski šundr.
Zeblo me je kot psa, zato sem pol ure negibno posedel v avtu. Ko sem končno lahko premaknil roko v prvo prestavo, zakurblal motor, sem na poti domov sklenil, da je bil zares prijeten dan. Me pa še vedno firbec matra kaj neki je bila tista kosmata zadeva, ki je tako smrdela v megli in spuščala jako čudne zvoke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar