Centralc. Dvajset let prepozno, pa vendar iskreno.

Za tiste, ki me poznate.

Vam in sebi želim preveč stvari, pa nimam časa naštevat, ker vrejo lonci in škropijo ponve, moram kuhat božično požrtijo. Mejte se.

Pritisni in si pobrundaj pod dreveščkom!

Znosna lahkost nekoristnega.

Jutri grem v napad, al' pa tud ne.

Brata Budalo, da o "Hudičevki" ne govorimo.

http://www.pgk.si/main.php?gr1=performance&id=2011072314280232

Top fajf poletno - jesenskega fajtanja.

Sfinga brez Siddharte, Cres

Štrudelj, Col

Božje prečenje, Vitovlje

Texas, Glence

Stanko in Oljko, Boljunec

Ko te zagrabi gospod Jebiveter in odnese gospa Fučkasemi.

Dva meseca brez cilja. Dva brez časopisa razen za podkurit raženj. Dva brez televizije razen za odložit knjige. Dva, ki bi ju zlahka zamenjal za vse nagrade, proslave in dišeče rože. Dva, ki sva bila eno in hkrati oba.

Po klancu v trentarski raj.

Prvi dan smo plezali do teme, šli v gostilno in spili vse, kar so dali in imeli. Oštir je pobegnil v noč, pa smo posedeli in šteli zvezde na terasi. Ob polnoči smo si urezali domačo salamo in smrdljiv sir. Nekateri so opletali z jezikom do zore. Starček kot sem sam, sem pobral svoje otekle roke že prej počivat in šel poslušat svoje smrčanje. Kakšen mir! Ko zaspiš in ne skrbiš.

Zjutraj sem iskal Pehto, da bi mi skuhala kafe, našel pa samo sms od svoje ljubke zdravnice, da kje hudiča sem, saj imam še eno cepljenje. Naredil sem se Francoza in svojo prvo boldersko smerco poimenoval Zdravnica v sili.

Potem smo šli spet raztegovat telo. Potem smo se igrali z divjimi živalmi in potem je Bobi jahal norega osla Rudija, ki mi je ukradel smrdljive štumfe in potem Brane sploh ni imel štumfov, zato sem mu ukradel plezalke in je moral bos po ovčjih kakcih do stene in potem Šeli sploh ni šel v steno, ker je še vedno prebavljal salamo, sir in presladko vino. Potem smo se smejali do davljenja.

Zvečer sem hotel kar tam ostat, pa je zmagala odgovornost. Človek mora spoštovati svojega zdravnika. Če je ženskega spola pa sploh.

V ordinaciji se mi tokrat ni bilo treba slečt. Škoda. Zdravnice ni bilo. Škoda. Potem mi je gospa sestra rekla, da vidi, da sem mišičast tip, da pa moram sprostit roko, ker me drugače ne more cepit. Mišice, my ass, sem imel vse zatekle roke od Šelijevega programa. Pa sem bil tiho in se delal Tarzana.

Zdi se, da bom nov bolderski projekt poimenoval tudi po gospe sestri: Dve proti enemu.

Vmes. Brez fotk.

Sodeč po zadnjih slikcah sem še vedno na Japonskem. Pa nisem. Sem začel delat v Kranju. Sem vmes zrežiral še Župančičeve nagrade. Sem. Moram. Odkar so me zalučali iz nekaterih teatrov, se primem kar pride. Doma ne bom nikoli slaven, zmeraj luzer.

Vmes sem bil na bolderjih na Colu, v previsih Retovja in na suhem treningu v Škofji Loki. Vmes sem staknil borelijo, se moral slečt do nazga in pokazat podplate ljubki zdravnici. Vmes nama je bilo nerodno. Vmes sem žrl antibiotike in se že videl kako crkujem od meningitisa. Posran do amena. Vmes. Kot, da čakam nedokončanje.

Morda pa se je vse začelo z japonskim dežjem. Vmes so mi kupili dežnik in me opozorili, da ga moram imet odprtega, če nočem, da mi zraste še kakšna glava ali odpade roka. Dežnikov ne maram. Dež je najboljše zdravilo za pranje slabih misli in pokvarjenih dni.
Vmes sem stanoval pri japonskem prijatelju. Zvečer sem peljal njegovega psa ven. Pesu se je utrgalo od sreče in sam sem bil srečen, da je on srečen. Da je sračkal in lulal po travi in ne po balkonu. Stala sva tam in dež je pral odtise neonskih pisemk. Stala sva tam in gledala v nebo. On si je želel, da bi zmeraj lahko sračkal po travi in se ne bal jedrskih padavin in sam sem si jih želel čimveč, da bi mi zrasla še ena glava. Spodaj.

Morda bom potem bolj pogumen prebivalec tega planeta.

Zen. Kyoto.