sobota, 24. december 2011

Za tiste, ki me poznate.

Vam in sebi želim preveč stvari, pa nimam časa naštevat, ker vrejo lonci in škropijo ponve, moram kuhat božično požrtijo. Mejte se.

Pritisni in si pobrundaj pod dreveščkom!

četrtek, 06. oktober 2011

Top fajf poletno - jesenskega fajtanja.


Sfinga brez Siddharte, Cres

Štrudelj, Col

Božje prečenje, Vitovlje

Texas, Glence

Stanko in Oljko, Boljunec

nedelja, 04. september 2011

Ko te zagrabi gospod Jebiveter in odnese gospa Fučkasemi.



Dva meseca brez cilja. Dva brez časopisa razen za podkurit raženj. Dva brez televizije razen za odložit knjige. Dva, ki bi ju zlahka zamenjal za vse nagrade, proslave in dišeče rože. Dva, ki sva bila eno in hkrati oba.

torek, 28. junij 2011

Po klancu v trentarski raj.



Prvi dan smo plezali do teme, šli v gostilno in spili vse, kar so dali in imeli. Oštir je pobegnil v noč, pa smo posedeli in šteli zvezde na terasi. Ob polnoči smo si urezali domačo salamo in smrdljiv sir. Nekateri so opletali z jezikom do zore. Starček kot sem sam, sem pobral svoje otekle roke že prej počivat in šel poslušat svoje smrčanje. Kakšen mir! Ko zaspiš in ne skrbiš.

Zjutraj sem iskal Pehto, da bi mi skuhala kafe, našel pa samo sms od svoje ljubke zdravnice, da kje hudiča sem, saj imam še eno cepljenje. Naredil sem se Francoza in svojo prvo boldersko smerco poimenoval Zdravnica v sili.

Potem smo šli spet raztegovat telo. Potem smo se igrali z divjimi živalmi in potem je Bobi jahal norega osla Rudija, ki mi je ukradel smrdljive štumfe in potem Brane sploh ni imel štumfov, zato sem mu ukradel plezalke in je moral bos po ovčjih kakcih do stene in potem Šeli sploh ni šel v steno, ker je še vedno prebavljal salamo, sir in presladko vino. Potem smo se smejali do davljenja.

Zvečer sem hotel kar tam ostat, pa je zmagala odgovornost. Človek mora spoštovati svojega zdravnika. Če je ženskega spola pa sploh.

V ordinaciji se mi tokrat ni bilo treba slečt. Škoda. Zdravnice ni bilo. Škoda. Potem mi je gospa sestra rekla, da vidi, da sem mišičast tip, da pa moram sprostit roko, ker me drugače ne more cepit. Mišice, my ass, sem imel vse zatekle roke od Šelijevega programa. Pa sem bil tiho in se delal Tarzana.

Zdi se, da bom nov bolderski projekt poimenoval tudi po gospe sestri: Dve proti enemu.

četrtek, 16. junij 2011

Vmes. Brez fotk.

Sodeč po zadnjih slikcah sem še vedno na Japonskem. Pa nisem. Sem začel delat v Kranju. Sem vmes zrežiral še Župančičeve nagrade. Sem. Moram. Odkar so me zalučali iz nekaterih teatrov, se primem kar pride. Doma ne bom nikoli slaven, zmeraj luzer.

Vmes sem bil na bolderjih na Colu, v previsih Retovja in na suhem treningu v Škofji Loki. Vmes sem staknil borelijo, se moral slečt do nazga in pokazat podplate ljubki zdravnici. Vmes nama je bilo nerodno. Vmes sem žrl antibiotike in se že videl kako crkujem od meningitisa. Posran do amena. Vmes. Kot, da čakam nedokončanje.

Morda pa se je vse začelo z japonskim dežjem. Vmes so mi kupili dežnik in me opozorili, da ga moram imet odprtega, če nočem, da mi zraste še kakšna glava ali odpade roka. Dežnikov ne maram. Dež je najboljše zdravilo za pranje slabih misli in pokvarjenih dni.
Vmes sem stanoval pri japonskem prijatelju. Zvečer sem peljal njegovega psa ven. Pesu se je utrgalo od sreče in sam sem bil srečen, da je on srečen. Da je sračkal in lulal po travi in ne po balkonu. Stala sva tam in dež je pral odtise neonskih pisemk. Stala sva tam in gledala v nebo. On si je želel, da bi zmeraj lahko sračkal po travi in se ne bal jedrskih padavin in sam sem si jih želel čimveč, da bi mi zrasla še ena glava. Spodaj.

Morda bom potem bolj pogumen prebivalec tega planeta.

torek, 03. maj 2011

Geronimo je mrtev, tudi sam se nekam slabo počutim.



Družinsko smo poslali slovenske politkarje iz Luknje v Rit.



Napadli smo Osp in navili ušesa Medotu.



Na koncu smo v Furlaniji ubili Geronima z litrom belega v glavo...
Hočemo referendum o zdravi pameti in bolni domišljiji.

ponedeljek, 04. april 2011

Ko zvončki zapojo.

Najprej na dilcah, pa z biciklom, potem po rokah in na koncu po vseh štirih. Rezultat? Venga!

nedelja, 27. februar 2011

Rad bi ti rekel, da je svet lep.



Da bo tvoje življenje ena sama šolska počitnica. Da boš vedno srečen, vedno vesel in, da bova vedno skupaj smučala po prašiču. Popoldne igrala nogomizni nagomet in plavala pazi kuža, glej morski pes. Da boš za večerjo vedno jedel ribje palčke in namakal prste v čokoladni vojdnajk. Rad bi ti rekel, da...



Rad bi ti rekel, da se gre vedno samo navzgor in, da nebo nima meja. Da se vedno samo pleza in nikoli ne pade. Da je mraz zato, da sije sonce. Da sije sonce zato, da si želiš dežja. Da po dežju nabirava blato na hlačah in sušiva mokre nogavice v pečici, pijeva čaj in se greva taglavna mesta, taglavne reke in taglavne zlate kopačke. Rad bi ti rekel...



Rad bi ti rekel, da bo sneg vedno bel in da bodo tvoje stopinje brez zasledovalca. Da so vse pesmi na svetu samo zate še nenapisane in, da so vsi ljudje dobri in, da jih ni nikoli strah. Rad bi ti rekel, da si mi hecen škric in, da je škoda, da tebe in tvoje sestrce nisem spoznal že prej.

V torek bom spet bližje smrti. V torek ti bom rekel, da vaju imam rad.

nedelja, 13. februar 2011

Tukaj, kjer se pogovarjamo s klanjanjem.

Draga IŠ, tule bi se ti zmešalo od vonja in okusa.



Dragi SS, tule ne operirajo, novega kupiš kar v trgovini.



Draga B, Hepi aniverseri in še na mnogokaj in mnogokrat skupaj.


petek, 04. februar 2011

Obzornik tedna.



Grem malo nazaj, da ne bo dnevnik tečen in bralec lačen.

V četrek sem ga usračkal. Namesto, da bi se sramotil v uplezavanju po Kaminski s SS Alpin firerjem sem šel na sestanke na katere ne bi smel. Spet so mi ponujali dramske tekste, ki jih je že zdavnaj povoskal ogenj zgodovine in spet so mi razložili, da se me resni teatri bojijo, ker delam čudne predstave, ki jih abonenti stežka prebavijo. Ostale sestanke sem odpovedal. Si nisem hotel prilimati še ene klofute. Jezen sem si oprtal rukzak in smuči in šel jezo hladit v Kamniško Savinjske, kjer ena figa snega, zato sem bolj hodil kot drsal. Je pa to odličen recept za pregnat zamero do sveta in še posebej do bedastih ljudi.

V soboto smo bili na Voglu. Bilo je mehko in toplo. Ravno pravšnje, da sem tamala dva učil brzenja po neobljudenih kucljih in spretnostne vožnje med drevesi. Sam sem se parkrat orng zataknil ob kakšen kamen, novopečena frirajdarja pa sta mirno odvriskala na golaž s polento. Lep dan. Žena me ni tepla.

V ponedeljek smo za trening šli na Štefanjo goro. Gor smo tekli. Dol smo tekli. Ker se niso cmerali in stokali sem rekel, da gremo še enkrat. Pobegnili so v avto in se odpeljali, da sem tekel za njimi do Olševeka.

V sredo sem se naložil na letalo za Japonsko. Zdaj sem tu.

četrtek, 27. januar 2011

Djevojke u zimskim haljinama.



Včeraj sem bil tam.



Tja še grem.



Na razpotju sem srečal Duhca. Pustil je lepe pozdrave za Simona. Sporoča mu, da naj se takoj odupokoji in takoj zašraufa koleno. Greenhornovski black še vedno čaka na dodatno ledno izobraževanje preden se vse punce preoblečejo v kopalke...

torek, 25. januar 2011

Dom. Kdor ga ima, ga ne da.



Zgornja fotka je žal zgodovinska. Hišo smo požrli, medveda pospravili za naslednje Novo leto in od vaze na desni ni ostalo nič. Sveča je dogorela, vaza pa je šla v prah, ker je mali Messi končno zvadil volej z levo nogo. Še dobro, da ga ni z desno, ker bi šlo še okensko steklo. Je pa slika prijetna za oko, ker je ovekovečena tam, kjer včasih stanujem, kjer je toplo in se radi gužvamo.



Medtem, ko so moji Betonarji greli rite na vrhu nadstandardnega hotela The standard in se igrali, da so slavni, lepi in prazni, sem si šel v špičake glavo ohladit. Novice v deželi Kranjski so za pištolo vzet. Nekateri so pri nas zelo nadarjeni za krast denar državi in državljanom, sam sem bolj za krast bogu čas. Oboji smo kar zadovoljni. Oni imajo šestnajst hiš, devet avtomobilov, tri jahte in ducat ljubic. Sam nimam niti ene hiše, avto je razbit od obračanja v snegu in ledu pri Kovinarski koči in jahta je samo miniaturni modelček. Dovolj. Preveč stvari, preveč skrbi.



Edino ljubic imam preveč. Nekatere že osvojene, druge samo pobožane in veliko skladovnico še nepoplezanih. Zgoraj ni toplo in z oblaki se ne gužvamo, zato tam včasih stanujem.

Mimo in hkrati ne: nekoč mi je oče rekel, ko boš našel tisto, ki ima kvadratno, tisto ne smeš spustit. Zdaj končno vem, da je bil popolnoma v zmoti. Kvadratne si nikoli ne smeš vzet. Pusti jo, da raste in se debeli brez tebe v kvadrat. Človek mora imeti mero in ostat na tleh. Nekateri cilji morajo ostat neosvojeni. Človeku mora bit dolgčas od sanjarij in ne od slinjenja po kruti resničnosti. Sanje so moj najlepši dom, tam sem priden obiskovalec.

četrtek, 13. januar 2011

New York. Pranje na sto.



V New Yorku sem bil prvič leta 1995. Bilo mi je všeč. Stal si na cesti in bilo je kot, da si padel v televizijo. Prvič sem jedel suši in mu ostal zvest do današnjega dne. Na koncertu Skatalites so vsi kadili travo. Na ulici so se klošarji valjali pod tvojimi nogami in te grabili za žepe. Na metro postajah si lahko poslušal jazz ali hip hop v živo. Bil sem povabljen k uredniku kulturnih strani New York Timesa na martini z olivami. Tip mi je odprl ogrnjen v svilen bade mantel s kitajskimi zmaji. Spil sem kar je nudil in pobegnil. Ker mu nisem dal ni bilo z intervjujem nič in nisem postal slaven kot Madonna, ki je dala vse in še več.

Potem sem bil tam še štirikrat in mi je bilo zmeraj manj všeč. Suši so prodajali v maximarketih in klošarji so čudežno izginili z ulic. Kadilce so postrelili, črnci so volili republikance in geji so se spremili v Žide. Moje najljubše mesto so spremenili v soft pornič.

Včeraj sem se vrnil domov. Šesti obisk je bil popolnoma ponesrečen, čeprav so nas ljudje ocmokali od hlipanja, da je to najboljše kar so videli v teatru zadnjih nekaj let, čeprav sem jedel mnjami sašimi boat in čeprav sem bil skoraj aretiran, ker so me ujeli na spy kameri, da ščijem na prostem pred trgovino. To mesto ni več Babilon, to je mesto, kjer so skoraj vsem oprali možgane.

Danes sem že boljše volje, ker sem videl, da so v naših mediji pisali o beloruski predstavi, ki je bila na istem festivalu in o nas samo vrstico in da so za highlight kulturne tedenske scene izbrali gostovanje Drame v Zagrebu. Zdi se, da smo pri nas že davno oprani.

P.S. Ponoči je umrla moja ameriška gledališka Mama. Z njo je umrla tudi moja ljubezen do New Yorka.

http://www.youtube.com/watch?v=q5lGCXiTHaY

nedelja, 09. januar 2011

Minnieapolis. Dežela jezer in zmrznjenih rib.



Ko ti postane dovolj sladko kislih ameriških havdujudu smajlijev greš lovit ribe. Ali pa vsaj ždet v osamo in ahajat ob strupenem mrazu, ko namesto ribe na trnek začopatiš ledeni suši.

http://www.youtube.com/watch?v=EfTV6vliCdc