sobota, 11. december 2010

Trstjenaš. Plus deset.



Škotskega žganja še nisem dobro prebavil, že sem zjutraj zakurblal avto in noter nabasal našega fuzbalerja, da ga odpeljem na tekmo s slovenskimi makaronarji. Še preden so naši iz Enajste nogometne šole odprli krmežljave oči je bilo pet žog v naši mreži. Seveda se mi je utrgalo, ker sem zavohal blamažo in sem prevzel trenerske vajeti. V paradajz makaronarščini sem jim zmerjal mame in našim v kajmakščini njihove očete. Tamala se je presedla drugam, ker jo je bilo sram očeta, a sine je bil kar dober. Enga je zabil in vodil igro, da na koncu nismo lizali tal. Izjava tedna je bila, da so tile njegovi zanič in, da bi rad prestopil v Barcelono. Zato sem ga peljal še v Trst, da je videl ladje, ki te ponesejo v širni svet, če so sanje dovolj velike.

Škotska. Minus dvajset.


torek, 07. december 2010

My name is Oliver. Oliver Twist.



Jaz sem tako... tako... ("KAAAJ!") tako majhen, gospod.