Na Roblek sem zašel.

Pot je bila strma. Ni lahko do Pekla, čez Begunjščico je še težje. Ljubelj je bil brez avstrijskih zastav, sedežnica prijazna, fantje na horuk in Zelenica fejst zelena. Krave v častni četi. Pozdrav in v korak na kucelj.

Na začetku smo skoraj tekli, je bila volja plodna in noge spočite. Za prvim ovinkom pa strmal, da je dih vzelo. Premor, smo popili nekaj poguma in požrli prgišče pameti. Al' si dec al' si pujsi. Opa, drugo pa že ne, dalje in samo naprej, da me le ne bi ženka tepla s pohodno palico in se drla, da sem neodgovoren in bom že videl sestanek, kolegij in kongres, ko se vrnemo v dolino. Bil sem raje tiho in drvel naprej, mitinge sovražim, kričanje ženšč pa še bolj. Pustite me skakati, nimam slabih namer, otroci brez zamer, urno na avanturo turno in samo gor in gor, da bi se urini kazalci zaplezali in bi bil dan tako dolg kot je širok, zato naprej!

Včasih sem tamalega prijel pod roko, da ne bi končal v prepadni globeli, tamala je jokala, ker so jo pod podplati lizali hudičevi jeziki in krempeljci so grabili mamco za lase in jo šlatali po riti s strupenimi besedami, da naj se sleče: bomo zizike skup majal in se režal in se zaplesal. Le urno mimo, gor za svobodnim soncem, mimo modrih oblakov, ki so lahko balon, dihaj, poj na škrge, grebenov je bilo preveč, melišča so se vsipala spred in zad, veter je verižno tulil in sonce je skozi rumene strupe režalo na nas uboge štiri, ki smo hoteli čez planinski čar, dobili pa boj na mrtve in žive. Oh, zmota gorska, cilj prelepi, pot zakleta. Vrh.

Končno! Na špici sami, Begunjščica, vse lepo, dolg pogled na vse strani, čokolada, sendvič, športni zapitek iz rukzaka, ko nam pogled ošvrkne čudno maso, ki spodaj z Robleka valovi, kriči, steguje roke in noge okobal valovi. Ajajaj, planinski praznik!

Kakšen štrudl pudl je bil to razgled. Ura je komaj enajst zarana, pa vse veselo. Pivo na potoke, vino je zastonj, valček orje in polka orng žge. Vse golo, tupo v glavi, kriči, se dere, oj Slovenija, oj Gorenjska in tisoč in še petsto duš vzklika, pornoskope miga in luknjice vrti. Ja, prelepo, tole bo deveti krog, ko me že brezzoba stara baba za afne guncat prosi, me preklada po plesišču in grizlja za vrat, hčerko mojo staruh nemarni vabi na wc in sina mojga mlada krčmarica šmarnico pit uči. Žene ni nikjer, kličem, iščem, obupujem, ko se raztrgana izza štanta za srečolov privali, cmoka, zelena brozga se ji s stegen cedi, da u luft pograbim vse tri, na štrik pripnem in tečem, tečem, da se nam s peta kadi.

Šprint po Bornovih tunelih, ni nas strah višin, mi smo, Štirje in še kdo počez, nazaj, nazaj dol in na Ljubelj spočit. Stop, ustavi konje, dihaj, na varnem smo. Od zgoraj samo dlaka žolčno še smrdi. Spodaj pa ne nebeški sij, hja, trgovina po imenu dolžnost na fraj je še odprta, devet je ur minilo odkar smo šli, barbie, ken in orglica za siks pek pir, juhaha, civilizacija, zgoraj naj jih vzame dlakav, črn in ognjen hudir, mi pa veselo v avto in mimo zaroštanega Tržiča v mir, jokajoč, da bi Janković bil za vekomaj in za zmeraj, amen, župan vse Slovenije, bi ne blo ne hudir, ne špetir, vse trgovske police polne, glave prazne, stadion na sto metrinov in tlakovana pot na triglavski cmer, juhej!