Pir za vse!

Spijte vsaj pir na svoje zdravje za leto 2011, ker vse ostalo gre itak k hudiču...

http://www.youtube.com/watch?v=bbjun3GzsO4

Race Face.

Na Jezersko smo šli družinsko z namenom polomit kakšno hokejsko palico, popikat kakšen slap ali vsaj srečat Davota v kratki majici na minus sto, pa je bil Matija led razbija na dopustu. Ko sem šel najet čolnič po Jezeru plava, voda spava, so me spet napadle (Škotska remejka di mejka) sestradane race in mi hotele požret roko ali vsaj telefon.



Morebitno zrnje, nezmrznjen kruh in ostalo mastno pičo prosim nakažite na naslov Planšarskega jezera. Bodo veseli. Bo jedilnik bogatejši za kakšno debelejšo putko, ne pa suho žilavo jagnje.



Tamal se je imel super, bil je v jezeru do kolen, ima pač strašno rad pernate živalce in zvečer je končno omahnil v svoj puhast iglu. Zjutraj je odprl oči in rekel Žože Murinjo. Potem je oblekel portugalski dres in razbil naslednjo luč v našem stanovanju. Bravo! Ko Sin ne pade daleč od Očeta...

http://www.youtube.com/watch?v=B28e092_TgQ&feature=related

Carpenter und Übers Seekarhaus auf die Seekarspitze (2350 m).

Najprej sem si natikal mučitelje nog v Sveti Margaretki. Pogled je bil natanko takšen kot nam prikazuje zgornja slika, pa sem upal, da bo šlo nabolje in jo previdno odtacal v Carpenterjev film. Po pol ure sem obupal. Tale film je bil preveč grozljiv za moje kratkovidne oči, zato sem skušal priti nazaj. To je bilo šele zares očarljivo. Na spustu sem s svojo glavo srečal nekaj dreves, dve korenini in nekaj kosmatega. V obupanem tuljenju na pomoč sem komaj našel avto. Pa se nisem dal. Sem se zategnil do Obertauerna in poskusil znova.



Pogled navzgor je bil bolj optimističen. Časa ni bilo veliko, pa sem malo poguljufal s prvo sedežnico in spet zajahal svoje pse.



Na vrhu je tako pihalo, da sem ob smučanju navzdol pogruntal novo smučarsko tehniko. Ob zavoju levo me je neslo desno v prepad, zato v levo sploh nisem zavijal, desno pa sploh nisem zavijal, ker sem bil zaradi vetra ves čas v desno. Utrnilo se mi je, da je najbolje, da peljem kar naravnost in zavijam samo v glavi. Perfektno. Še nog mi ni bilo treba upogibati in že sem bil dol. Sicer kakšnih petsto metrov preveč v desno, pa vendar srečno in veselo nazaj v civilizacijski šundr.



Zeblo me je kot psa, zato sem pol ure negibno posedel v avtu. Ko sem končno lahko premaknil roko v prvo prestavo, zakurblal motor, sem na poti domov sklenil, da je bil zares prijeten dan. Me pa še vedno firbec matra kaj neki je bila tista kosmata zadeva, ki je tako smrdela v megli in spuščala jako čudne zvoke.

Pablo sreča Pieta. Modro obdobje.

Nisem si pustil scat po glavi, odsmučal sem med Kamniško - Savinjske do Julijskih iskat modrost neumnih. Dva dni za slikanje glave in EKG srca.

Osel gre samo enkrat na led, Mi pa spet in spet.

Preden se zasopiham navzgor v snežne kuclje, ledene slapove, strme grape in se navzdol zaženem v lonce za novoletne kuharske umetnije bom še malo pomijavkal. Da se spraznim in očistim. Navzgor je lažje brez odvečne nebodigatreba teže in dol mora biti mešanje po loncih delano z ljubeznijo, saj lahko koga še zastrupiš in bi Agata morala vstat od mrtvih, da bi končno napisala štorijo za popolni umor. Mijav.

Kritike so bile spet navdušujoče. Od zadnje do prve me poveličujejo, obožujejo igralce in ližejo rit muzkontarjema, scenografoma, koreografu, dramaturginji in kostumografinji. Mijav, mijav.

Človeku postane kar nerodno, da nas takole hvalijo in crkljajo, zato sem popolnoma prepričan, da bomo letos končno dobili Borštnikov prst za najslabšo predstavo leta in bodo režiserju končno dodelili Prešernovo figo v žepu za najslabšega režiserja ever. Mijauuuu!

Me pa veseli, da Vam bomo kmalu lahko pisali iz Amerike, kamor odpotujemo januarja. Minneaopolis, NY, Chicago in LA. Se igrat. Se pokazat svetu. Se ravsat za slovensko gledališče.

Razglednice bodo lepe in tople, ker sem prepričan, da nas bodo tamkajšni pisuni imeli še raje kot naši. Mijauuu! Hvala vsem, ki še hodite iz usmiljenja na naše predstave in z nami še naprej crkujete v slogu in otožnem molu...

Do bridkega konca in spet in spet na led!

Trstjenaš. Plus deset.

Škotskega žganja še nisem dobro prebavil, že sem zjutraj zakurblal avto in noter nabasal našega fuzbalerja, da ga odpeljem na tekmo s slovenskimi makaronarji. Še preden so naši iz Enajste nogometne šole odprli krmežljave oči je bilo pet žog v naši mreži. Seveda se mi je utrgalo, ker sem zavohal blamažo in sem prevzel trenerske vajeti. V paradajz makaronarščini sem jim zmerjal mame in našim v kajmakščini njihove očete. Tamala se je presedla drugam, ker jo je bilo sram očeta, a sine je bil kar dober. Enga je zabil in vodil igro, da na koncu nismo lizali tal. Izjava tedna je bila, da so tile njegovi zanič in, da bi rad prestopil v Barcelono. Zato sem ga peljal še v Trst, da je videl ladje, ki te ponesejo v širni svet, če so sanje dovolj velike.

Škotska. Minus dvajset.

My name is Oliver. Oliver Twist.

Jaz sem tako... tako... ("KAAAJ!") tako majhen, gospod.

Direktno v čelo.

Napad na Ludvika Štirinajstega.

Grmadi med Polhograjci so včasih rekli Ludvik Štirinajsti. Zaradi nosu? Čudne glave in topega pogleda? Njegovih barvnih in šemastih oprav ali pač samo zaradi zafrkancije na račun francoskih rojalistov?



Dan je bil fantastično čuden. Menjalo se je sonce in predpražnik za nevihto, sonce v glavo in veter v rit. Mraz do kosti in gremo na Jamajko. Je kar za hodit. Še posebej, če si radoveden in greš kot pes povohat vsako bližnjico, ki bo bodoči biciklistički trip.



Nekaj fotk se mi je usralo. Mobi itak. Morda pa je vseeno čas za fotoaparat in kakšen objektiv. Ali pa vsaj za daljnogled. Tisti, ki bi videl v prihodnost...

Ja, aber alles frei.

Avstrijski Njoki so eno takšno fino kupčkasto sranje. Še posebej za smučkanje gor. Hodiš in hodiš, žulji krvavi, psuješ, zmerjaš pancarje, pa te vleče naprej, za vsakim kupčkom še večji kup in daljše nebo. Srečaš nikogar, morda sebe, pritovoriš na vrh in se tistim trem, ki so slučajno imeli isto idejo na ta isti fraj dan zlažeš, da si Šved, ki je tu, pri njih, na sestrini poroki, ki je seveda poročena z njihovim rojakom. Ker se skoraj vsi isto pišejo, ni nič narobe, da poveš priiimek, ki se konča na Stein ali Berg in že jih imaš v paci. Avstrijski planici so takoj u iber veseli in te častijo s salamo, šnopsom in še vabilom na njihov kmečki turizem. Rečeš hvala, saj veš, laž ima kratke noge in raje daš mučitelje nog iz Walk na Ski in jo odkidaš na lijevo.



O kidanju na lijevo se ne govori. Najprej se čudiš, smučke sem, ti tja, šest mesecev je minilo od zadnjega snežnega drvenja, ko pa prideš v đir se zaveš, da je tole za bogove in se smeješ in se valjaš po belem ženskem telesu, roke, noge, vse je v zraku, ona kriči in ti tuliš kot volk, ko se skupaj zaletita v najlepši krik prekratkega orgazma.

Na našem dvorišču - igrišču.

Medveda nisem našel. Tole je bilo za slabo tolažbo.

Posranček meseca.

"Kako je Globokarju uspelo prepričati ves svet, češ da je to umetnost, ne vem. Vem, kaj je bil sposoben odigrati takrat, ko je bil še dober jazzist. Glede tega, kar izvaja sedaj, pa se lahko le smejim, čeprav kapo dol vsakemu, ki mu na takšen način uspe 'nategniti' ves svet."

Dragan Bulič, človek, ki ima zares pravilno usmerjeno uho in pobrite dlake na jeziku. Žal so mu krave pri iztrebljanju pomendrale tudi pamet.

Somewhere there, mostly nowhere.

Mario, dost te mam!

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaab.

P.S. V nedeljo zvečer bom spet doma brez televizije.

Na pomoč!

Dragi Medo! Stop.



Nisem bil povabljen. Vem. Stop.
Sem pa slišal, da je bila fantovščina divja in na poskok muzike uklenjenih ciganov. Stop.
Da si spekel zajca in nabral malin. Stop.
Da se boš oženil z lepo Medko in začel delati lepe male Medeke. Stop.



Sem te gor in dol iskal, pa ne našel. Stop.
Nujno je. Stop.

Pazi nase. Zelene pošasti spet smrdijo po tvoji hosti. Stop.

Lp m. Stop.

Wonderful Life.

Ko je bilo bloganje še vredno tipkanja...

Sanji:



Sejdi:



Ireni:



Dejanu:



Simonu:



Katarini:

in vsem tistim, ki imate še vijugo več:

http://www.youtube.com/watch?v=JBOEsQCdqpI&feature=channel

Na Roblek sem zašel.

Pot je bila strma. Ni lahko do Pekla, čez Begunjščico je še težje. Ljubelj je bil brez avstrijskih zastav, sedežnica prijazna, fantje na horuk in Zelenica fejst zelena. Krave v častni četi. Pozdrav in v korak na kucelj.

Na začetku smo skoraj tekli, je bila volja plodna in noge spočite. Za prvim ovinkom pa strmal, da je dih vzelo. Premor, smo popili nekaj poguma in požrli prgišče pameti. Al' si dec al' si pujsi. Opa, drugo pa že ne, dalje in samo naprej, da me le ne bi ženka tepla s pohodno palico in se drla, da sem neodgovoren in bom že videl sestanek, kolegij in kongres, ko se vrnemo v dolino. Bil sem raje tiho in drvel naprej, mitinge sovražim, kričanje ženšč pa še bolj. Pustite me skakati, nimam slabih namer, otroci brez zamer, urno na avanturo turno in samo gor in gor, da bi se urini kazalci zaplezali in bi bil dan tako dolg kot je širok, zato naprej!

Včasih sem tamalega prijel pod roko, da ne bi končal v prepadni globeli, tamala je jokala, ker so jo pod podplati lizali hudičevi jeziki in krempeljci so grabili mamco za lase in jo šlatali po riti s strupenimi besedami, da naj se sleče: bomo zizike skup majal in se režal in se zaplesal. Le urno mimo, gor za svobodnim soncem, mimo modrih oblakov, ki so lahko balon, dihaj, poj na škrge, grebenov je bilo preveč, melišča so se vsipala spred in zad, veter je verižno tulil in sonce je skozi rumene strupe režalo na nas uboge štiri, ki smo hoteli čez planinski čar, dobili pa boj na mrtve in žive. Oh, zmota gorska, cilj prelepi, pot zakleta. Vrh.

Končno! Na špici sami, Begunjščica, vse lepo, dolg pogled na vse strani, čokolada, sendvič, športni zapitek iz rukzaka, ko nam pogled ošvrkne čudno maso, ki spodaj z Robleka valovi, kriči, steguje roke in noge okobal valovi. Ajajaj, planinski praznik!

Kakšen štrudl pudl je bil to razgled. Ura je komaj enajst zarana, pa vse veselo. Pivo na potoke, vino je zastonj, valček orje in polka orng žge. Vse golo, tupo v glavi, kriči, se dere, oj Slovenija, oj Gorenjska in tisoč in še petsto duš vzklika, pornoskope miga in luknjice vrti. Ja, prelepo, tole bo deveti krog, ko me že brezzoba stara baba za afne guncat prosi, me preklada po plesišču in grizlja za vrat, hčerko mojo staruh nemarni vabi na wc in sina mojga mlada krčmarica šmarnico pit uči. Žene ni nikjer, kličem, iščem, obupujem, ko se raztrgana izza štanta za srečolov privali, cmoka, zelena brozga se ji s stegen cedi, da u luft pograbim vse tri, na štrik pripnem in tečem, tečem, da se nam s peta kadi.

Šprint po Bornovih tunelih, ni nas strah višin, mi smo, Štirje in še kdo počez, nazaj, nazaj dol in na Ljubelj spočit. Stop, ustavi konje, dihaj, na varnem smo. Od zgoraj samo dlaka žolčno še smrdi. Spodaj pa ne nebeški sij, hja, trgovina po imenu dolžnost na fraj je še odprta, devet je ur minilo odkar smo šli, barbie, ken in orglica za siks pek pir, juhaha, civilizacija, zgoraj naj jih vzame dlakav, črn in ognjen hudir, mi pa veselo v avto in mimo zaroštanega Tržiča v mir, jokajoč, da bi Janković bil za vekomaj in za zmeraj, amen, župan vse Slovenije, bi ne blo ne hudir, ne špetir, vse trgovske police polne, glave prazne, stadion na sto metrinov in tlakovana pot na triglavski cmer, juhej!

Lojz ma Vas rad.

Noseč nisem, jozlne imam še vedno svoje, v Sarajevu nisem bil, se mi je film že zdavnaj strgal, v Stožcah tudi ne, fuzbal imam zelo rad, mariborsko - ljubljanskih zdrah pa ne, na Brijonih se svaljkajo steničarji ter njihovo pošteno delo in do Egipta, Grčije in Salzburga se nisem primajal, ker sem vse bone, kupone in pomanjšila zalučal stran takoj, ko je moja noga komaj prestopila izhode supi tupi supermarketov.

Sem pa bil na Zajamnikih. Pri Lojzu. Stari je narezal sir in klobaso. Pila sva neko domačo strupeno brozgo in gledala v dež. Se praskala po riti. Krave so srale in koze plesale. Bila je tišina. Potem je prinesel neke fotke. Lani so na planini slikali nagice. Finski fotograf je dekline polival z mlekom in Lojz je v zrak metal travo, da so bile vse slovensko zeleno - bele, bilo je jeseni in njihova rit je bila vsa rdeča od jutranje mrzali. Finec je verjetno dobro zaslužil, fotošopa ni bilo treba niti zalaufat. Narava je tam od hudiča dana in bog si ob sončnih zahodih brado masti.

Ob šestih je nehalo scat. Lojz je pospravil fotke in sam sem pospravil svojo senco nazaj v dolino. In tako dalje in dalje, vse do 65 - tega leta, ajajaj! Če bom še živ. Da bom star in s penzijo za wc papir in suho žemljo.

Kot mož in žena, kot mož in žena, kot mož in...

Včasih se zgodi, da me dež zagrabi za vrat in črni oblaki plosko brcnejo po glavi. Včasih se nimam kam dat in včasih mi je cilj mojega življenja popolnoma neznan. Včasih sem samo sam. Brez sreče ali žalosti. Razmazan pljunek na pozabljen zid.

Lahko in nezahtevno, a ja?

Pravzaprav sem jih vrgel na finto. Prodal sem jim, da gre za lahko nezahtevno pot, kar je res, da je zgoraj jako fin razgled do Triglava, Storžiča, Begunjščice in naše brunarce, kar je seveda res in, da ob takšnih dnevih, ko sonce pritiska trideset stopinj na obrito bučo, ne bo nikogar in bomo zgoraj sami mezili vampe in prelestne Štefkine štruklje, kar je bilo začuda res in, da mora človek nujno vsaj enkrat osvojit Kriško goro, drugače bo križan, žgan in krave ga bodo zlizale s svojimi kosmatimi jeziki, da bo cvilil od Nespoznanja, da je svet lepši kot se zdi, kar seveda ni res, se pa dovolj morbidno sliši, da smo šli in je bilo orng joka in stoka, metanja palic, kravjekov in olesenelih fosilnih ptičev, ejga.

Spodaj, na koncu križevega pota, je bilo vse ljudstvo poštemano in zadovoljno in še zdaj nevedo, da sem jih vlekel samo zato s seboj, ker sem šel malo na izvidniške oglede, da končno sfuram tole goro z biciklom, pa če mi odpade tič in se mi posuši leva bremza. Tole bo še lepa jihaaa!

Znotraj.

Zunaj.

Izhod.

Vhod.

Člopes.

Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Prvemu je ime Cufi in onemu drugemu tak isto Cufi. Cufija sta učitelja. Prvi, ta kosmati, vedno parkira svojo bolhasto rit tja, kjer je najbolj strmo in ne morem mimo, da seveda poletim preval in kakšno salto dol po bregu med skale in porezane drevesne špice. Oni drugi, manj kosmati, me žica, da dajem težo naprej, da bremzam samo na sprednjo in, da ga ni mesta na tem mtb svetu, ki se ga ne da odpeljat. Lepo in predvsem zelo vzgojno, kajti samo najbolj nori preživijo.
Včasih jima šibam vse po spisku, ker sta mi že polomila prst, zapekla rebrca in zategnila stegno in včasih ne, ker sem priden učenec in se mi po odvoženem tako smeji, da se krohotam na ves glas in tolčem po kolenih. No, po enem kolenu, ker je drugi itak že fuč od njunega učiteljevanja.
Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Človek in Pes. Pes in Človek. Člopes Cufi. Priporočam, ker znata.

Čakalnica zaprta.

Ob današnji novici, da spet nisem uvrščen na presvetli Borštnikov izbor, mi je, priznam, počil film. Malo sem rjovel, se malo pobutal z glavo v zid in si prižgal pet čikov naenkrat ob precej močnem litrskem požirku šnopsa za počez. Še enkrat sem vrgel oko na izbor in se začel režati. Ko sem prebral še selektorjeve besede o lizanju smetane in direktoričine o odpiranju slovenskega teatra v tujino, pa sem počil kot sem dolg in širok. Zdaj ležim tu sredi svoje sobe in svoje bede ves počen in čakam, da mi kdo končno nalije čistega vina ali pa vsaj požirek nerazredčene vode in vem, da bom leže počakal, da crknem za forever. Godota ne bo. To sem vedel že prej. Da pa tudi Čakanje ni več vredno Drame, pa ne. Ja, vsak dan se kaj novega naučimo, a ne?

Lorca. Preden ga je Dali zafrknil.

Skrit med listjem.
Ždim.
Mimo gre polž.
Lepo je biti počasnejši.
Lepo je biti nebit.

Tam, kjer še noga zdrsi...

Se kolo vrti. Dnevno. Po soncu gor in z junijem dol. Trenersko. Skratka, dedu se je popolnoma utrgalo, modric pa ne bom slikaril, da ne bo Z. spet rekla, da sem si fotkal rit.

Obseden?! Ja!!

Pogledi. Moje najljubše sranje.

Tale prispevek se deli na dva dela. Oba govorita o izločanju.

...

Prvi del je o mojem scanju. Vsi, ki me poznate veste, da sem svetovni rekorder v hitrostnem scanju in, da se mi ta lastnost šteje celo v dobro. To pomeni, da sem recimo na pivu z vami in ljubko kramljamo in zabavljamo čez težko in naporno življenje. Še preden smo spili prvega, me seveda prime nujno scat. Ob mojem odhajanju na WC ste mi morda ravnokar postavili zelo zanimivo vprašanje, ki ga ravno končujete, zato malo križem kražem gledate, ko vlečem drito. Ker pa sem spidi scalec, sem seveda nazaj ravno takrat, ko ste vi postavili v konec stavka vprašaj in vam lahko takoj zabavno in pametno odgovorim. Tako ste zadovoljni vi, ker nismo izgubili niti pogovora, tako je zadovoljna Fata na WC-ju, ker je veliko zaslužila na račun mojega izločanja (pogovor z menoj je vedno dolg in ful zabaven, zato spijemo veliko piv) in zadovoljen sem sam, ker me ne tišči več scat. Simpl ko' odvod od 2345*x+ 6870*y - 57676x: 3473Y.

...

Drugi del je bolj zapleten in govori o mojem sranju. To je bolj intimne narave, zato tudi tisti, ki me poznate, ne veste, da imam strašen fetiš na to smrdljivo početje. Na veliko potrebo me seveda vedno zgrabi ob jutranjem branju časopisa. To je verjetno enako kot pri 90% ostalih. Da pa me vedno prime srat, ko zagledam gore, pa seveda ne veste. Zato imam v rukzaku seveda vedno toaletni papir in... uganite. Ja, časopis, seveda, bučke. Tako lahko na enkraten način s pomočjo obeh fetišev zadovoljno opravim veliko potrebo. Recimo, s pogledom na Severno Triglavsko steno. Koza devica, volku pa je tudi prišlo.

...

In kaj ima vse tole gornje besedno sračkanje opraviti s časopisno prilogo Pogledi? Ha?! Povabite me na pir ali pa v gore, pa bova skupaj prescala ali presrala ta fantastičen izdelek intelektualne veličine slovenskega tiska vreden Pullizerja ali pa vsaj Tofove značke. Ja, to mi deli.