New York. Pranje na sto.

V New Yorku sem bil prvič leta 1995. Bilo mi je všeč. Stal si na cesti in bilo je kot, da si padel v televizijo. Prvič sem jedel suši in mu ostal zvest do današnjega dne. Na koncertu Skatalites so vsi kadili travo. Na ulici so se klošarji valjali pod tvojimi nogami in te grabili za žepe. Na metro postajah si lahko poslušal jazz ali hip hop v živo. Bil sem povabljen k uredniku kulturnih strani New York Timesa na martini z olivami. Tip mi je odprl ogrnjen v svilen bade mantel s kitajskimi zmaji. Spil sem kar je nudil in pobegnil. Ker mu nisem dal ni bilo z intervjujem nič in nisem postal slaven kot Madonna, ki je dala vse in še več.

Potem sem bil tam še štirikrat in mi je bilo zmeraj manj všeč. Suši so prodajali v maximarketih in klošarji so čudežno izginili z ulic. Kadilce so postrelili, črnci so volili republikance in geji so se spremili v Žide. Moje najljubše mesto so spremenili v soft pornič.

Včeraj sem se vrnil domov. Šesti obisk je bil popolnoma ponesrečen, čeprav so nas ljudje ocmokali od hlipanja, da je to najboljše kar so videli v teatru zadnjih nekaj let, čeprav sem jedel mnjami sašimi boat in čeprav sem bil skoraj aretiran, ker so me ujeli na spy kameri, da ščijem na prostem pred trgovino. To mesto ni več Babilon, to je mesto, kjer so skoraj vsem oprali možgane.

Danes sem že boljše volje, ker sem videl, da so v naših mediji pisali o beloruski predstavi, ki je bila na istem festivalu in o nas samo vrstico in da so za highlight kulturne tedenske scene izbrali gostovanje Drame v Zagrebu. Zdi se, da smo pri nas že davno oprani.

P.S. Ponoči je umrla moja ameriška gledališka Mama. Z njo je umrla tudi moja ljubezen do New Yorka.

http://www.youtube.com/watch?v=q5lGCXiTHaY

Minnieapolis. Dežela jezer in zmrznjenih rib.

Ko ti postane dovolj sladko kislih ameriških havdujudu smajlijev greš lovit ribe. Ali pa vsaj ždet v osamo in ahajat ob strupenem mrazu, ko namesto ribe na trnek začopatiš ledeni suši.

http://www.youtube.com/watch?v=EfTV6vliCdc

Pir za vse!

Spijte vsaj pir na svoje zdravje za leto 2011, ker vse ostalo gre itak k hudiču...

http://www.youtube.com/watch?v=bbjun3GzsO4

Race Face.

Na Jezersko smo šli družinsko z namenom polomit kakšno hokejsko palico, popikat kakšen slap ali vsaj srečat Davota v kratki majici na minus sto, pa je bil Matija led razbija na dopustu. Ko sem šel najet čolnič po Jezeru plava, voda spava, so me spet napadle (Škotska remejka di mejka) sestradane race in mi hotele požret roko ali vsaj telefon.



Morebitno zrnje, nezmrznjen kruh in ostalo mastno pičo prosim nakažite na naslov Planšarskega jezera. Bodo veseli. Bo jedilnik bogatejši za kakšno debelejšo putko, ne pa suho žilavo jagnje.



Tamal se je imel super, bil je v jezeru do kolen, ima pač strašno rad pernate živalce in zvečer je končno omahnil v svoj puhast iglu. Zjutraj je odprl oči in rekel Žože Murinjo. Potem je oblekel portugalski dres in razbil naslednjo luč v našem stanovanju. Bravo! Ko Sin ne pade daleč od Očeta...

http://www.youtube.com/watch?v=B28e092_TgQ&feature=related

Carpenter und Übers Seekarhaus auf die Seekarspitze (2350 m).

Najprej sem si natikal mučitelje nog v Sveti Margaretki. Pogled je bil natanko takšen kot nam prikazuje zgornja slika, pa sem upal, da bo šlo nabolje in jo previdno odtacal v Carpenterjev film. Po pol ure sem obupal. Tale film je bil preveč grozljiv za moje kratkovidne oči, zato sem skušal priti nazaj. To je bilo šele zares očarljivo. Na spustu sem s svojo glavo srečal nekaj dreves, dve korenini in nekaj kosmatega. V obupanem tuljenju na pomoč sem komaj našel avto. Pa se nisem dal. Sem se zategnil do Obertauerna in poskusil znova.



Pogled navzgor je bil bolj optimističen. Časa ni bilo veliko, pa sem malo poguljufal s prvo sedežnico in spet zajahal svoje pse.



Na vrhu je tako pihalo, da sem ob smučanju navzdol pogruntal novo smučarsko tehniko. Ob zavoju levo me je neslo desno v prepad, zato v levo sploh nisem zavijal, desno pa sploh nisem zavijal, ker sem bil zaradi vetra ves čas v desno. Utrnilo se mi je, da je najbolje, da peljem kar naravnost in zavijam samo v glavi. Perfektno. Še nog mi ni bilo treba upogibati in že sem bil dol. Sicer kakšnih petsto metrov preveč v desno, pa vendar srečno in veselo nazaj v civilizacijski šundr.



Zeblo me je kot psa, zato sem pol ure negibno posedel v avtu. Ko sem končno lahko premaknil roko v prvo prestavo, zakurblal motor, sem na poti domov sklenil, da je bil zares prijeten dan. Me pa še vedno firbec matra kaj neki je bila tista kosmata zadeva, ki je tako smrdela v megli in spuščala jako čudne zvoke.

Pablo sreča Pieta. Modro obdobje.

Nisem si pustil scat po glavi, odsmučal sem med Kamniško - Savinjske do Julijskih iskat modrost neumnih. Dva dni za slikanje glave in EKG srca.

Osel gre samo enkrat na led, Mi pa spet in spet.

Preden se zasopiham navzgor v snežne kuclje, ledene slapove, strme grape in se navzdol zaženem v lonce za novoletne kuharske umetnije bom še malo pomijavkal. Da se spraznim in očistim. Navzgor je lažje brez odvečne nebodigatreba teže in dol mora biti mešanje po loncih delano z ljubeznijo, saj lahko koga še zastrupiš in bi Agata morala vstat od mrtvih, da bi končno napisala štorijo za popolni umor. Mijav.

Kritike so bile spet navdušujoče. Od zadnje do prve me poveličujejo, obožujejo igralce in ližejo rit muzkontarjema, scenografoma, koreografu, dramaturginji in kostumografinji. Mijav, mijav.

Človeku postane kar nerodno, da nas takole hvalijo in crkljajo, zato sem popolnoma prepričan, da bomo letos končno dobili Borštnikov prst za najslabšo predstavo leta in bodo režiserju končno dodelili Prešernovo figo v žepu za najslabšega režiserja ever. Mijauuuu!

Me pa veseli, da Vam bomo kmalu lahko pisali iz Amerike, kamor odpotujemo januarja. Minneaopolis, NY, Chicago in LA. Se igrat. Se pokazat svetu. Se ravsat za slovensko gledališče.

Razglednice bodo lepe in tople, ker sem prepričan, da nas bodo tamkajšni pisuni imeli še raje kot naši. Mijauuu! Hvala vsem, ki še hodite iz usmiljenja na naše predstave in z nami še naprej crkujete v slogu in otožnem molu...

Do bridkega konca in spet in spet na led!

Trstjenaš. Plus deset.

Škotskega žganja še nisem dobro prebavil, že sem zjutraj zakurblal avto in noter nabasal našega fuzbalerja, da ga odpeljem na tekmo s slovenskimi makaronarji. Še preden so naši iz Enajste nogometne šole odprli krmežljave oči je bilo pet žog v naši mreži. Seveda se mi je utrgalo, ker sem zavohal blamažo in sem prevzel trenerske vajeti. V paradajz makaronarščini sem jim zmerjal mame in našim v kajmakščini njihove očete. Tamala se je presedla drugam, ker jo je bilo sram očeta, a sine je bil kar dober. Enga je zabil in vodil igro, da na koncu nismo lizali tal. Izjava tedna je bila, da so tile njegovi zanič in, da bi rad prestopil v Barcelono. Zato sem ga peljal še v Trst, da je videl ladje, ki te ponesejo v širni svet, če so sanje dovolj velike.

Škotska. Minus dvajset.

My name is Oliver. Oliver Twist.

Jaz sem tako... tako... ("KAAAJ!") tako majhen, gospod.