V New Yorku sem bil prvič leta 1995. Bilo mi je všeč. Stal si na cesti in bilo je kot, da si padel v televizijo. Prvič sem jedel suši in mu ostal zvest do današnjega dne. Na koncertu Skatalites so vsi kadili travo. Na ulici so se klošarji valjali pod tvojimi nogami in te grabili za žepe. Na metro postajah si lahko poslušal jazz ali hip hop v živo. Bil sem povabljen k uredniku kulturnih strani New York Timesa na martini z olivami. Tip mi je odprl ogrnjen v svilen bade mantel s kitajskimi zmaji. Spil sem kar je nudil in pobegnil. Ker mu nisem dal ni bilo z intervjujem nič in nisem postal slaven kot Madonna, ki je dala vse in še več.
Potem sem bil tam še štirikrat in mi je bilo zmeraj manj všeč. Suši so prodajali v maximarketih in klošarji so čudežno izginili z ulic. Kadilce so postrelili, črnci so volili republikance in geji so se spremili v Žide. Moje najljubše mesto so spremenili v soft pornič.
Včeraj sem se vrnil domov. Šesti obisk je bil popolnoma ponesrečen, čeprav so nas ljudje ocmokali od hlipanja, da je to najboljše kar so videli v teatru zadnjih nekaj let, čeprav sem jedel mnjami sašimi boat in čeprav sem bil skoraj aretiran, ker so me ujeli na spy kameri, da ščijem na prostem pred trgovino. To mesto ni več Babilon, to je mesto, kjer so skoraj vsem oprali možgane.
Danes sem že boljše volje, ker sem videl, da so v naših mediji pisali o beloruski predstavi, ki je bila na istem festivalu in o nas samo vrstico in da so za highlight kulturne tedenske scene izbrali gostovanje Drame v Zagrebu. Zdi se, da smo pri nas že davno oprani.
P.S. Ponoči je umrla moja ameriška gledališka Mama. Z njo je umrla tudi moja ljubezen do New Yorka.
http://www.youtube.com/watch?v=q5lGCXiTHaY
Ni komentarjev:
Objavite komentar