Wonderful Life.

Ko je bilo bloganje še vredno tipkanja...

Sanji:



Sejdi:



Ireni:



Dejanu:



Simonu:



Katarini:

in vsem tistim, ki imate še vijugo več:

http://www.youtube.com/watch?v=JBOEsQCdqpI&feature=channel

Na Roblek sem zašel.

Pot je bila strma. Ni lahko do Pekla, čez Begunjščico je še težje. Ljubelj je bil brez avstrijskih zastav, sedežnica prijazna, fantje na horuk in Zelenica fejst zelena. Krave v častni četi. Pozdrav in v korak na kucelj.

Na začetku smo skoraj tekli, je bila volja plodna in noge spočite. Za prvim ovinkom pa strmal, da je dih vzelo. Premor, smo popili nekaj poguma in požrli prgišče pameti. Al' si dec al' si pujsi. Opa, drugo pa že ne, dalje in samo naprej, da me le ne bi ženka tepla s pohodno palico in se drla, da sem neodgovoren in bom že videl sestanek, kolegij in kongres, ko se vrnemo v dolino. Bil sem raje tiho in drvel naprej, mitinge sovražim, kričanje ženšč pa še bolj. Pustite me skakati, nimam slabih namer, otroci brez zamer, urno na avanturo turno in samo gor in gor, da bi se urini kazalci zaplezali in bi bil dan tako dolg kot je širok, zato naprej!

Včasih sem tamalega prijel pod roko, da ne bi končal v prepadni globeli, tamala je jokala, ker so jo pod podplati lizali hudičevi jeziki in krempeljci so grabili mamco za lase in jo šlatali po riti s strupenimi besedami, da naj se sleče: bomo zizike skup majal in se režal in se zaplesal. Le urno mimo, gor za svobodnim soncem, mimo modrih oblakov, ki so lahko balon, dihaj, poj na škrge, grebenov je bilo preveč, melišča so se vsipala spred in zad, veter je verižno tulil in sonce je skozi rumene strupe režalo na nas uboge štiri, ki smo hoteli čez planinski čar, dobili pa boj na mrtve in žive. Oh, zmota gorska, cilj prelepi, pot zakleta. Vrh.

Končno! Na špici sami, Begunjščica, vse lepo, dolg pogled na vse strani, čokolada, sendvič, športni zapitek iz rukzaka, ko nam pogled ošvrkne čudno maso, ki spodaj z Robleka valovi, kriči, steguje roke in noge okobal valovi. Ajajaj, planinski praznik!

Kakšen štrudl pudl je bil to razgled. Ura je komaj enajst zarana, pa vse veselo. Pivo na potoke, vino je zastonj, valček orje in polka orng žge. Vse golo, tupo v glavi, kriči, se dere, oj Slovenija, oj Gorenjska in tisoč in še petsto duš vzklika, pornoskope miga in luknjice vrti. Ja, prelepo, tole bo deveti krog, ko me že brezzoba stara baba za afne guncat prosi, me preklada po plesišču in grizlja za vrat, hčerko mojo staruh nemarni vabi na wc in sina mojga mlada krčmarica šmarnico pit uči. Žene ni nikjer, kličem, iščem, obupujem, ko se raztrgana izza štanta za srečolov privali, cmoka, zelena brozga se ji s stegen cedi, da u luft pograbim vse tri, na štrik pripnem in tečem, tečem, da se nam s peta kadi.

Šprint po Bornovih tunelih, ni nas strah višin, mi smo, Štirje in še kdo počez, nazaj, nazaj dol in na Ljubelj spočit. Stop, ustavi konje, dihaj, na varnem smo. Od zgoraj samo dlaka žolčno še smrdi. Spodaj pa ne nebeški sij, hja, trgovina po imenu dolžnost na fraj je še odprta, devet je ur minilo odkar smo šli, barbie, ken in orglica za siks pek pir, juhaha, civilizacija, zgoraj naj jih vzame dlakav, črn in ognjen hudir, mi pa veselo v avto in mimo zaroštanega Tržiča v mir, jokajoč, da bi Janković bil za vekomaj in za zmeraj, amen, župan vse Slovenije, bi ne blo ne hudir, ne špetir, vse trgovske police polne, glave prazne, stadion na sto metrinov in tlakovana pot na triglavski cmer, juhej!

Lojz ma Vas rad.

Noseč nisem, jozlne imam še vedno svoje, v Sarajevu nisem bil, se mi je film že zdavnaj strgal, v Stožcah tudi ne, fuzbal imam zelo rad, mariborsko - ljubljanskih zdrah pa ne, na Brijonih se svaljkajo steničarji ter njihovo pošteno delo in do Egipta, Grčije in Salzburga se nisem primajal, ker sem vse bone, kupone in pomanjšila zalučal stran takoj, ko je moja noga komaj prestopila izhode supi tupi supermarketov.

Sem pa bil na Zajamnikih. Pri Lojzu. Stari je narezal sir in klobaso. Pila sva neko domačo strupeno brozgo in gledala v dež. Se praskala po riti. Krave so srale in koze plesale. Bila je tišina. Potem je prinesel neke fotke. Lani so na planini slikali nagice. Finski fotograf je dekline polival z mlekom in Lojz je v zrak metal travo, da so bile vse slovensko zeleno - bele, bilo je jeseni in njihova rit je bila vsa rdeča od jutranje mrzali. Finec je verjetno dobro zaslužil, fotošopa ni bilo treba niti zalaufat. Narava je tam od hudiča dana in bog si ob sončnih zahodih brado masti.

Ob šestih je nehalo scat. Lojz je pospravil fotke in sam sem pospravil svojo senco nazaj v dolino. In tako dalje in dalje, vse do 65 - tega leta, ajajaj! Če bom še živ. Da bom star in s penzijo za wc papir in suho žemljo.

Kot mož in žena, kot mož in žena, kot mož in...

Včasih se zgodi, da me dež zagrabi za vrat in črni oblaki plosko brcnejo po glavi. Včasih se nimam kam dat in včasih mi je cilj mojega življenja popolnoma neznan. Včasih sem samo sam. Brez sreče ali žalosti. Razmazan pljunek na pozabljen zid.

Lahko in nezahtevno, a ja?

Pravzaprav sem jih vrgel na finto. Prodal sem jim, da gre za lahko nezahtevno pot, kar je res, da je zgoraj jako fin razgled do Triglava, Storžiča, Begunjščice in naše brunarce, kar je seveda res in, da ob takšnih dnevih, ko sonce pritiska trideset stopinj na obrito bučo, ne bo nikogar in bomo zgoraj sami mezili vampe in prelestne Štefkine štruklje, kar je bilo začuda res in, da mora človek nujno vsaj enkrat osvojit Kriško goro, drugače bo križan, žgan in krave ga bodo zlizale s svojimi kosmatimi jeziki, da bo cvilil od Nespoznanja, da je svet lepši kot se zdi, kar seveda ni res, se pa dovolj morbidno sliši, da smo šli in je bilo orng joka in stoka, metanja palic, kravjekov in olesenelih fosilnih ptičev, ejga.

Spodaj, na koncu križevega pota, je bilo vse ljudstvo poštemano in zadovoljno in še zdaj nevedo, da sem jih vlekel samo zato s seboj, ker sem šel malo na izvidniške oglede, da končno sfuram tole goro z biciklom, pa če mi odpade tič in se mi posuši leva bremza. Tole bo še lepa jihaaa!

Znotraj.

Zunaj.

Izhod.

Vhod.

Člopes.

Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Prvemu je ime Cufi in onemu drugemu tak isto Cufi. Cufija sta učitelja. Prvi, ta kosmati, vedno parkira svojo bolhasto rit tja, kjer je najbolj strmo in ne morem mimo, da seveda poletim preval in kakšno salto dol po bregu med skale in porezane drevesne špice. Oni drugi, manj kosmati, me žica, da dajem težo naprej, da bremzam samo na sprednjo in, da ga ni mesta na tem mtb svetu, ki se ga ne da odpeljat. Lepo in predvsem zelo vzgojno, kajti samo najbolj nori preživijo.
Včasih jima šibam vse po spisku, ker sta mi že polomila prst, zapekla rebrca in zategnila stegno in včasih ne, ker sem priden učenec in se mi po odvoženem tako smeji, da se krohotam na ves glas in tolčem po kolenih. No, po enem kolenu, ker je drugi itak že fuč od njunega učiteljevanja.
Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Človek in Pes. Pes in Človek. Člopes Cufi. Priporočam, ker znata.