Šalcanje na 5.11...

Geronimo je mrtev, tudi sam se nekam slabo počutim.

Družinsko smo poslali slovenske politkarje iz Luknje v Rit.



Napadli smo Osp in navili ušesa Medotu.



Na koncu smo v Furlaniji ubili Geronima z litrom belega v glavo...
Hočemo referendum o zdravi pameti in bolni domišljiji.

Slika za vnuke.

Kripl spleza svojo prvo streho.

Škripnjen gleženj.

Ko zvončki zapojo.

Najprej na dilcah, pa z biciklom, potem po rokah in na koncu po vseh štirih. Rezultat? Venga!

Rad bi ti rekel, da je svet lep.

Da bo tvoje življenje ena sama šolska počitnica. Da boš vedno srečen, vedno vesel in, da bova vedno skupaj smučala po prašiču. Popoldne igrala nogomizni nagomet in plavala pazi kuža, glej morski pes. Da boš za večerjo vedno jedel ribje palčke in namakal prste v čokoladni vojdnajk. Rad bi ti rekel, da...



Rad bi ti rekel, da se gre vedno samo navzgor in, da nebo nima meja. Da se vedno samo pleza in nikoli ne pade. Da je mraz zato, da sije sonce. Da sije sonce zato, da si želiš dežja. Da po dežju nabirava blato na hlačah in sušiva mokre nogavice v pečici, pijeva čaj in se greva taglavna mesta, taglavne reke in taglavne zlate kopačke. Rad bi ti rekel...



Rad bi ti rekel, da bo sneg vedno bel in da bodo tvoje stopinje brez zasledovalca. Da so vse pesmi na svetu samo zate še nenapisane in, da so vsi ljudje dobri in, da jih ni nikoli strah. Rad bi ti rekel, da si mi hecen škric in, da je škoda, da tebe in tvoje sestrce nisem spoznal že prej.

V torek bom spet bližje smrti. V torek ti bom rekel, da vaju imam rad.

Tukaj, kjer se pogovarjamo s klanjanjem.

Draga IŠ, tule bi se ti zmešalo od vonja in okusa.



Dragi SS, tule ne operirajo, novega kupiš kar v trgovini.



Draga B, Hepi aniverseri in še na mnogokaj in mnogokrat skupaj.

Obzornik tedna.

Grem malo nazaj, da ne bo dnevnik tečen in bralec lačen.

V četrek sem ga usračkal. Namesto, da bi se sramotil v uplezavanju po Kaminski s SS Alpin firerjem sem šel na sestanke na katere ne bi smel. Spet so mi ponujali dramske tekste, ki jih je že zdavnaj povoskal ogenj zgodovine in spet so mi razložili, da se me resni teatri bojijo, ker delam čudne predstave, ki jih abonenti stežka prebavijo. Ostale sestanke sem odpovedal. Si nisem hotel prilimati še ene klofute. Jezen sem si oprtal rukzak in smuči in šel jezo hladit v Kamniško Savinjske, kjer ena figa snega, zato sem bolj hodil kot drsal. Je pa to odličen recept za pregnat zamero do sveta in še posebej do bedastih ljudi.

V soboto smo bili na Voglu. Bilo je mehko in toplo. Ravno pravšnje, da sem tamala dva učil brzenja po neobljudenih kucljih in spretnostne vožnje med drevesi. Sam sem se parkrat orng zataknil ob kakšen kamen, novopečena frirajdarja pa sta mirno odvriskala na golaž s polento. Lep dan. Žena me ni tepla.

V ponedeljek smo za trening šli na Štefanjo goro. Gor smo tekli. Dol smo tekli. Ker se niso cmerali in stokali sem rekel, da gremo še enkrat. Pobegnili so v avto in se odpeljali, da sem tekel za njimi do Olševeka.

V sredo sem se naložil na letalo za Japonsko. Zdaj sem tu.

Torek. Perfektn dan. Da o noči ne govorim.

http://www.youtube.com/watch?v=bW89Pv8QrX4&feature=related