Grem malo nazaj, da ne bo dnevnik tečen in bralec lačen.
V četrek sem ga usračkal. Namesto, da bi se sramotil v uplezavanju po Kaminski s SS Alpin firerjem sem šel na sestanke na katere ne bi smel. Spet so mi ponujali dramske tekste, ki jih je že zdavnaj povoskal ogenj zgodovine in spet so mi razložili, da se me resni teatri bojijo, ker delam čudne predstave, ki jih abonenti stežka prebavijo. Ostale sestanke sem odpovedal. Si nisem hotel prilimati še ene klofute. Jezen sem si oprtal rukzak in smuči in šel jezo hladit v Kamniško Savinjske, kjer ena figa snega, zato sem bolj hodil kot drsal. Je pa to odličen recept za pregnat zamero do sveta in še posebej do bedastih ljudi.
V soboto smo bili na Voglu. Bilo je mehko in toplo. Ravno pravšnje, da sem tamala dva učil brzenja po neobljudenih kucljih in spretnostne vožnje med drevesi. Sam sem se parkrat orng zataknil ob kakšen kamen, novopečena frirajdarja pa sta mirno odvriskala na golaž s polento. Lep dan. Žena me ni tepla.
V ponedeljek smo za trening šli na Štefanjo goro. Gor smo tekli. Dol smo tekli. Ker se niso cmerali in stokali sem rekel, da gremo še enkrat. Pobegnili so v avto in se odpeljali, da sem tekel za njimi do Olševeka.
V sredo sem se naložil na letalo za Japonsko. Zdaj sem tu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar