Vmes. Brez fotk.

Sodeč po zadnjih slikcah sem še vedno na Japonskem. Pa nisem. Sem začel delat v Kranju. Sem vmes zrežiral še Župančičeve nagrade. Sem. Moram. Odkar so me zalučali iz nekaterih teatrov, se primem kar pride. Doma ne bom nikoli slaven, zmeraj luzer.

Vmes sem bil na bolderjih na Colu, v previsih Retovja in na suhem treningu v Škofji Loki. Vmes sem staknil borelijo, se moral slečt do nazga in pokazat podplate ljubki zdravnici. Vmes nama je bilo nerodno. Vmes sem žrl antibiotike in se že videl kako crkujem od meningitisa. Posran do amena. Vmes. Kot, da čakam nedokončanje.

Morda pa se je vse začelo z japonskim dežjem. Vmes so mi kupili dežnik in me opozorili, da ga moram imet odprtega, če nočem, da mi zraste še kakšna glava ali odpade roka. Dežnikov ne maram. Dež je najboljše zdravilo za pranje slabih misli in pokvarjenih dni.
Vmes sem stanoval pri japonskem prijatelju. Zvečer sem peljal njegovega psa ven. Pesu se je utrgalo od sreče in sam sem bil srečen, da je on srečen. Da je sračkal in lulal po travi in ne po balkonu. Stala sva tam in dež je pral odtise neonskih pisemk. Stala sva tam in gledala v nebo. On si je želel, da bi zmeraj lahko sračkal po travi in se ne bal jedrskih padavin in sam sem si jih želel čimveč, da bi mi zrasla še ena glava. Spodaj.

Morda bom potem bolj pogumen prebivalec tega planeta.