Trstjenaš. Plus deset.

Škotskega žganja še nisem dobro prebavil, že sem zjutraj zakurblal avto in noter nabasal našega fuzbalerja, da ga odpeljem na tekmo s slovenskimi makaronarji. Še preden so naši iz Enajste nogometne šole odprli krmežljave oči je bilo pet žog v naši mreži. Seveda se mi je utrgalo, ker sem zavohal blamažo in sem prevzel trenerske vajeti. V paradajz makaronarščini sem jim zmerjal mame in našim v kajmakščini njihove očete. Tamala se je presedla drugam, ker jo je bilo sram očeta, a sine je bil kar dober. Enga je zabil in vodil igro, da na koncu nismo lizali tal. Izjava tedna je bila, da so tile njegovi zanič in, da bi rad prestopil v Barcelono. Zato sem ga peljal še v Trst, da je videl ladje, ki te ponesejo v širni svet, če so sanje dovolj velike.

Škotska. Minus dvajset.

My name is Oliver. Oliver Twist.

Jaz sem tako... tako... ("KAAAJ!") tako majhen, gospod.

Direktno v čelo.

Napad na Ludvika Štirinajstega.

Grmadi med Polhograjci so včasih rekli Ludvik Štirinajsti. Zaradi nosu? Čudne glave in topega pogleda? Njegovih barvnih in šemastih oprav ali pač samo zaradi zafrkancije na račun francoskih rojalistov?



Dan je bil fantastično čuden. Menjalo se je sonce in predpražnik za nevihto, sonce v glavo in veter v rit. Mraz do kosti in gremo na Jamajko. Je kar za hodit. Še posebej, če si radoveden in greš kot pes povohat vsako bližnjico, ki bo bodoči biciklistički trip.



Nekaj fotk se mi je usralo. Mobi itak. Morda pa je vseeno čas za fotoaparat in kakšen objektiv. Ali pa vsaj za daljnogled. Tisti, ki bi videl v prihodnost...

Ja, aber alles frei.

Avstrijski Njoki so eno takšno fino kupčkasto sranje. Še posebej za smučkanje gor. Hodiš in hodiš, žulji krvavi, psuješ, zmerjaš pancarje, pa te vleče naprej, za vsakim kupčkom še večji kup in daljše nebo. Srečaš nikogar, morda sebe, pritovoriš na vrh in se tistim trem, ki so slučajno imeli isto idejo na ta isti fraj dan zlažeš, da si Šved, ki je tu, pri njih, na sestrini poroki, ki je seveda poročena z njihovim rojakom. Ker se skoraj vsi isto pišejo, ni nič narobe, da poveš priiimek, ki se konča na Stein ali Berg in že jih imaš v paci. Avstrijski planici so takoj u iber veseli in te častijo s salamo, šnopsom in še vabilom na njihov kmečki turizem. Rečeš hvala, saj veš, laž ima kratke noge in raje daš mučitelje nog iz Walk na Ski in jo odkidaš na lijevo.



O kidanju na lijevo se ne govori. Najprej se čudiš, smučke sem, ti tja, šest mesecev je minilo od zadnjega snežnega drvenja, ko pa prideš v đir se zaveš, da je tole za bogove in se smeješ in se valjaš po belem ženskem telesu, roke, noge, vse je v zraku, ona kriči in ti tuliš kot volk, ko se skupaj zaletita v najlepši krik prekratkega orgazma.

Na našem dvorišču - igrišču.

Medveda nisem našel. Tole je bilo za slabo tolažbo.

Posranček meseca.

"Kako je Globokarju uspelo prepričati ves svet, češ da je to umetnost, ne vem. Vem, kaj je bil sposoben odigrati takrat, ko je bil še dober jazzist. Glede tega, kar izvaja sedaj, pa se lahko le smejim, čeprav kapo dol vsakemu, ki mu na takšen način uspe 'nategniti' ves svet."

Dragan Bulič, človek, ki ima zares pravilno usmerjeno uho in pobrite dlake na jeziku. Žal so mu krave pri iztrebljanju pomendrale tudi pamet.

Somewhere there, mostly nowhere.

Mario, dost te mam!

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaab.

P.S. V nedeljo zvečer bom spet doma brez televizije.