Špura.

Maš frej in greš iskat sonce v Astrošpuranijo... Na prste ene roke prešteješ ljudi in na prste obeh prešteješ živali. Malo si Alica, malo pa utrujen Papi. Vse bi dal, da bi se lahko upokojil in živel na piš me v uh.

Far away. Close enough.

Od daleč Dom, od blizu Tema. Oči pustiš brez pecljev in tipaje odkorakaš na pot, ki ti je podnevi tako domača in ponoči postane tuja. Vse je neznano, pa tako znano. Vse in nič, globok izdih za pravljico na nono. Rožnik.

Dan po odpadli premijeri. Dan za utopit se v sneg.

Brez samopomilovanja sem šel trenirat kratke zavoje, pa dolge, pa še daljše in še posebej vožnjo v rikverc, da bi ja nabasal kakšno drevo ali pa vsaj kamen in končal tole bedno situacijo, ko ne moreš fentat glavnega igralca, ta je itak fental sebe, zato poskusiš fentat vsaj sebe in svojo razočaranje...

Na vrh gore sedela.

Danes. Na Ture Hoh. Pred prvo generalko. V nedeljo zares. Po peklensko. Zrihtam karte. Za kaksen pir... Pa dobre misli.

Izgubljeni v raju brez poti.

Pet uric po brezpotju med Storžičem in Stegovnikom je za petletnega fuzbalerja in osemletno baletko pravšnja rekreacija na tako lep dan, preveč lep, da bi doma zijala prodajal, medtem ko je mamca živce zgubljala in čez očeta udrihala, da je stara glava, luda glava. Dol prišli, ko je padla tema. Škoda, da nas ni ujela prej. To bi bila šele prigoda zgoda.

Mišn za Gozdnega T.

Spodaj levo je hiška, zatočišče, kjer sem klical jelene, ko mi je bilo slabo od preveč višine in preveč popitega vina na sobotnem žalovanju za T. V nedeljo sem bil malo boljši. Vzel sem mero Kitzu in odsmučal nazaj v prihodnost, kjer eni plezajo, ko je treba plezat, drugi pa so tiho, ko je treba biti tiho. Respect.

Pika poka.

Včeraj sem v šoli dobil dvojko, trojko in štirko. Odličen očitno ne bom. Je pa alpinistična mama rekla, da sem za starga deca kar v redu in alpinistični oča je dodal, da nimam pojma, ker goljufam po svedrovcih. Razmišljam o nakupu lifta. Pot me briga, cilje obožujem.

Sonce.

Zrak.

Svoboda.