Zunaj.

Izhod.

Vhod.

Člopes.

Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Prvemu je ime Cufi in onemu drugemu tak isto Cufi. Cufija sta učitelja. Prvi, ta kosmati, vedno parkira svojo bolhasto rit tja, kjer je najbolj strmo in ne morem mimo, da seveda poletim preval in kakšno salto dol po bregu med skale in porezane drevesne špice. Oni drugi, manj kosmati, me žica, da dajem težo naprej, da bremzam samo na sprednjo in, da ga ni mesta na tem mtb svetu, ki se ga ne da odpeljat. Lepo in predvsem zelo vzgojno, kajti samo najbolj nori preživijo.
Včasih jima šibam vse po spisku, ker sta mi že polomila prst, zapekla rebrca in zategnila stegno in včasih ne, ker sem priden učenec in se mi po odvoženem tako smeji, da se krohotam na ves glas in tolčem po kolenih. No, po enem kolenu, ker je drugi itak že fuč od njunega učiteljevanja.
Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Človek in Pes. Pes in Človek. Člopes Cufi. Priporočam, ker znata.

Čakalnica zaprta.

Ob današnji novici, da spet nisem uvrščen na presvetli Borštnikov izbor, mi je, priznam, počil film. Malo sem rjovel, se malo pobutal z glavo v zid in si prižgal pet čikov naenkrat ob precej močnem litrskem požirku šnopsa za počez. Še enkrat sem vrgel oko na izbor in se začel režati. Ko sem prebral še selektorjeve besede o lizanju smetane in direktoričine o odpiranju slovenskega teatra v tujino, pa sem počil kot sem dolg in širok. Zdaj ležim tu sredi svoje sobe in svoje bede ves počen in čakam, da mi kdo končno nalije čistega vina ali pa vsaj požirek nerazredčene vode in vem, da bom leže počakal, da crknem za forever. Godota ne bo. To sem vedel že prej. Da pa tudi Čakanje ni več vredno Drame, pa ne. Ja, vsak dan se kaj novega naučimo, a ne?

Lorca. Preden ga je Dali zafrknil.

Skrit med listjem.
Ždim.
Mimo gre polž.
Lepo je biti počasnejši.
Lepo je biti nebit.

Tam, kjer še noga zdrsi...

Se kolo vrti. Dnevno. Po soncu gor in z junijem dol. Trenersko. Skratka, dedu se je popolnoma utrgalo, modric pa ne bom slikaril, da ne bo Z. spet rekla, da sem si fotkal rit.

Obseden?! Ja!!

Pogledi. Moje najljubše sranje.

Tale prispevek se deli na dva dela. Oba govorita o izločanju.

...

Prvi del je o mojem scanju. Vsi, ki me poznate veste, da sem svetovni rekorder v hitrostnem scanju in, da se mi ta lastnost šteje celo v dobro. To pomeni, da sem recimo na pivu z vami in ljubko kramljamo in zabavljamo čez težko in naporno življenje. Še preden smo spili prvega, me seveda prime nujno scat. Ob mojem odhajanju na WC ste mi morda ravnokar postavili zelo zanimivo vprašanje, ki ga ravno končujete, zato malo križem kražem gledate, ko vlečem drito. Ker pa sem spidi scalec, sem seveda nazaj ravno takrat, ko ste vi postavili v konec stavka vprašaj in vam lahko takoj zabavno in pametno odgovorim. Tako ste zadovoljni vi, ker nismo izgubili niti pogovora, tako je zadovoljna Fata na WC-ju, ker je veliko zaslužila na račun mojega izločanja (pogovor z menoj je vedno dolg in ful zabaven, zato spijemo veliko piv) in zadovoljen sem sam, ker me ne tišči več scat. Simpl ko' odvod od 2345*x+ 6870*y - 57676x: 3473Y.

...

Drugi del je bolj zapleten in govori o mojem sranju. To je bolj intimne narave, zato tudi tisti, ki me poznate, ne veste, da imam strašen fetiš na to smrdljivo početje. Na veliko potrebo me seveda vedno zgrabi ob jutranjem branju časopisa. To je verjetno enako kot pri 90% ostalih. Da pa me vedno prime srat, ko zagledam gore, pa seveda ne veste. Zato imam v rukzaku seveda vedno toaletni papir in... uganite. Ja, časopis, seveda, bučke. Tako lahko na enkraten način s pomočjo obeh fetišev zadovoljno opravim veliko potrebo. Recimo, s pogledom na Severno Triglavsko steno. Koza devica, volku pa je tudi prišlo.

...

In kaj ima vse tole gornje besedno sračkanje opraviti s časopisno prilogo Pogledi? Ha?! Povabite me na pir ali pa v gore, pa bova skupaj prescala ali presrala ta fantastičen izdelek intelektualne veličine slovenskega tiska vreden Pullizerja ali pa vsaj Tofove značke. Ja, to mi deli.

Spet v sedlu.

Otvoritev sezone. Novo Zverino na rame, pa šprint v hrib. Za dol si nataknem šlem in helebardo, potlej pa kakor veš in znaš. Včasih tudi z glavo v skalo, da se mi poiskri za kakšno novo predstavo. Zelo enostaven način za razvajene iskalce idej. Se še spomnite na Butnskalo? Ekola, pa veste vse... Tole je odlična ideja za ostat neumen, ko so pa dandanes vsi tako pametni.