Ja, aber alles frei.

Avstrijski Njoki so eno takšno fino kupčkasto sranje. Še posebej za smučkanje gor. Hodiš in hodiš, žulji krvavi, psuješ, zmerjaš pancarje, pa te vleče naprej, za vsakim kupčkom še večji kup in daljše nebo. Srečaš nikogar, morda sebe, pritovoriš na vrh in se tistim trem, ki so slučajno imeli isto idejo na ta isti fraj dan zlažeš, da si Šved, ki je tu, pri njih, na sestrini poroki, ki je seveda poročena z njihovim rojakom. Ker se skoraj vsi isto pišejo, ni nič narobe, da poveš priiimek, ki se konča na Stein ali Berg in že jih imaš v paci. Avstrijski planici so takoj u iber veseli in te častijo s salamo, šnopsom in še vabilom na njihov kmečki turizem. Rečeš hvala, saj veš, laž ima kratke noge in raje daš mučitelje nog iz Walk na Ski in jo odkidaš na lijevo.



O kidanju na lijevo se ne govori. Najprej se čudiš, smučke sem, ti tja, šest mesecev je minilo od zadnjega snežnega drvenja, ko pa prideš v đir se zaveš, da je tole za bogove in se smeješ in se valjaš po belem ženskem telesu, roke, noge, vse je v zraku, ona kriči in ti tuliš kot volk, ko se skupaj zaletita v najlepši krik prekratkega orgazma.