Utopi, vse skrbi.

Krtina pod Peco.

Kaming, kaming, aaah.

Hudičev stebrc.

Pomlad.

Lambergar gre sekat Pegamove glave.

U maloro.

Ekola. Petek ni bil moj dan. Vzel sem zalet proti Kamnitemu lovcu. Šel po Klobuku. Zagrel cepine. Na vrhu nisem zvonil. Nisem hotel motiti vetra, kaj šele misli na Do nazga. Potem sem spustil smučino na cesto in se pred koncem svojih juhuhu okroglin zabil v kup mehke sračke, zategnil desno nogo in končal v snegu. V stokanju sem odjavkal na Višarje, pa dol in se s povprečno hitrostjo kakšnih 80 km na uro, hitreje ni šlo, je mišica protestirala, vrnil po avtocesti nazaj domov. V peto nadstropje sem prilezel po rokah. Žena mi jih je napela, pa sem se delal, da sem si poškodoval sluh in ne noge, ki je končno končala vtaknjena v ledeno banjo in se mi režala v brk, haha, pa sem te, a boš dal mir in se raje vpisal na golf. Ker že tretji dan ne hodim, premišljujem o vpisu na fejstbuk pod rubriko Šah in križanke. Za golf si raje odrežem roke.

OD..smučano.

Preko Dolgih njiv na Kalški greben. Celo karvanje sem užgal med črnimi pikami. Svetloba kot bi jo delal Tarkovski in zrak kot bi ga dihal Blade Runner na vrhu stolpnice.

ZA..gaženo.

Po grebenu Ježa. Ponovitev lanskega zgubljanja po beograjski čevap Miki maus avanturi. Poplnoma nikogar. Mir, da crkneš od ničesar daleč spredaj in blizu zadaj.

PO..plezano.

Sem jih peljal na slap Orglice, da bi v mrzli vodi čolničke spuščal. Fotr je koj zalet vzel in šel plezat po slapu gor. Strmina je za solo kar pravšnja, da imaš v glavi malo šponanja in misel, da dol pa že ne bom spuščal. Na vrhu vzamem razgled, zadiši mi čik ala T.Mihelič, ko zaslišim: "Oči, Lev je v vodo padu!" Pet minut, pa sem bil dol. Prvenstveno, ziher. Pa polne hlače zraven. Otroci so še vedno naše največje bogastvo.