more black, more death

Za tiste, ki me poznate.

2011-12-24T12:29:00.009+01:00

Vam in sebi želim preveč stvari, pa nimam časa naštevat, ker vrejo lonci in škropijo ponve, moram kuhat božično požrtijo. Mejte se.

Pritisni in si pobrundaj pod dreveščkom!

Znosna lahkost nekoristnega.

2011-11-30T11:03:00.002+01:00

Jutri grem v napad, al' pa tud ne.

2011-11-02T13:24:00.003+01:00

Brata Budalo, da o "Hudičevki" ne govorimo.

2011-10-13T14:15:00.007+02:00

http://www.pgk.si/main.php?gr1=performance&id=2011072314280232

Top fajf poletno - jesenskega fajtanja.

2011-10-06T11:33:00.016+02:00

Sfinga brez Siddharte, Cres

Štrudelj, Col

Božje prečenje, Vitovlje

Texas, Glence

Stanko in Oljko, Boljunec

Ko te zagrabi gospod Jebiveter in odnese gospa Fučkasemi.

2011-09-04T23:23:00.005+02:00

Dva meseca brez cilja. Dva brez časopisa razen za podkurit raženj. Dva brez televizije razen za odložit knjige. Dva, ki bi ju zlahka zamenjal za vse nagrade, proslave in dišeče rože. Dva, ki sva bila eno in hkrati oba.

Po klancu v trentarski raj.

2011-06-28T16:05:00.004+02:00

Prvi dan smo plezali do teme, šli v gostilno in spili vse, kar so dali in imeli. Oštir je pobegnil v noč, pa smo posedeli in šteli zvezde na terasi. Ob polnoči smo si urezali domačo salamo in smrdljiv sir. Nekateri so opletali z jezikom do zore. Starček kot sem sam, sem pobral svoje otekle roke že prej počivat in šel poslušat svoje smrčanje. Kakšen mir! Ko zaspiš in ne skrbiš.

Zjutraj sem iskal Pehto, da bi mi skuhala kafe, našel pa samo sms od svoje ljubke zdravnice, da kje hudiča sem, saj imam še eno cepljenje. Naredil sem se Francoza in svojo prvo boldersko smerco poimenoval Zdravnica v sili.

Potem smo šli spet raztegovat telo. Potem smo se igrali z divjimi živalmi in potem je Bobi jahal norega osla Rudija, ki mi je ukradel smrdljive štumfe in potem Brane sploh ni imel štumfov, zato sem mu ukradel plezalke in je moral bos po ovčjih kakcih do stene in potem Šeli sploh ni šel v steno, ker je še vedno prebavljal salamo, sir in presladko vino. Potem smo se smejali do davljenja.

Zvečer sem hotel kar tam ostat, pa je zmagala odgovornost. Človek mora spoštovati svojega zdravnika. Če je ženskega spola pa sploh.

V ordinaciji se mi tokrat ni bilo treba slečt. Škoda. Zdravnice ni bilo. Škoda. Potem mi je gospa sestra rekla, da vidi, da sem mišičast tip, da pa moram sprostit roko, ker me drugače ne more cepit. Mišice, my ass, sem imel vse zatekle roke od Šelijevega programa. Pa sem bil tiho in se delal Tarzana.

Zdi se, da bom nov bolderski projekt poimenoval tudi po gospe sestri: Dve proti enemu.

Vmes. Brez fotk.

2011-06-16T09:14:00.005+02:00

Sodeč po zadnjih slikcah sem še vedno na Japonskem. Pa nisem. Sem začel delat v Kranju. Sem vmes zrežiral še Župančičeve nagrade. Sem. Moram. Odkar so me zalučali iz nekaterih teatrov, se primem kar pride. Doma ne bom nikoli slaven, zmeraj luzer.

Vmes sem bil na bolderjih na Colu, v previsih Retovja in na suhem treningu v Škofji Loki. Vmes sem staknil borelijo, se moral slečt do nazga in pokazat podplate ljubki zdravnici. Vmes nama je bilo nerodno. Vmes sem žrl antibiotike in se že videl kako crkujem od meningitisa. Posran do amena. Vmes. Kot, da čakam nedokončanje.

Morda pa se je vse začelo z japonskim dežjem. Vmes so mi kupili dežnik in me opozorili, da ga moram imet odprtega, če nočem, da mi zraste še kakšna glava ali odpade roka. Dežnikov ne maram. Dež je najboljše zdravilo za pranje slabih misli in pokvarjenih dni.
Vmes sem stanoval pri japonskem prijatelju. Zvečer sem peljal njegovega psa ven. Pesu se je utrgalo od sreče in sam sem bil srečen, da je on srečen. Da je sračkal in lulal po travi in ne po balkonu. Stala sva tam in dež je pral odtise neonskih pisemk. Stala sva tam in gledala v nebo. On si je želel, da bi zmeraj lahko sračkal po travi in se ne bal jedrskih padavin in sam sem si jih želel čimveč, da bi mi zrasla še ena glava. Spodaj.

Morda bom potem bolj pogumen prebivalec tega planeta.

Zen. Kyoto.

2011-06-02T08:41:00.001+02:00

Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Osaka.

2011-06-01T07:53:00.003+02:00

2 pump in Japan. Tokyo.

2011-05-26T17:46:00.004+02:00

Šalcanje na 5.11...

2011-05-18T13:10:00.007+02:00

Geronimo je mrtev, tudi sam se nekam slabo počutim.

2011-05-03T09:31:00.003+02:00

Družinsko smo poslali slovenske politkarje iz Luknje v Rit.

Napadli smo Osp in navili ušesa Medotu.

Na koncu smo v Furlaniji ubili Geronima z litrom belega v glavo...
Hočemo referendum o zdravi pameti in bolni domišljiji.

Slika za vnuke.

2011-04-20T08:59:00.001+02:00

Kripl spleza svojo prvo streho.

2011-04-12T09:07:00.005+02:00

Škripnjen gleženj.

2011-04-12T08:59:00.003+02:00

Ko zvončki zapojo.

2011-04-04T17:16:00.006+02:00

Najprej na dilcah, pa z biciklom, potem po rokah in na koncu po vseh štirih. Rezultat? Venga!

Rad bi ti rekel, da je svet lep.

2011-02-27T22:18:00.007+01:00

Da bo tvoje življenje ena sama šolska počitnica. Da boš vedno srečen, vedno vesel in, da bova vedno skupaj smučala po prašiču. Popoldne igrala nogomizni nagomet in plavala pazi kuža, glej morski pes. Da boš za večerjo vedno jedel ribje palčke in namakal prste v čokoladni vojdnajk. Rad bi ti rekel, da...

Rad bi ti rekel, da se gre vedno samo navzgor in, da nebo nima meja. Da se vedno samo pleza in nikoli ne pade. Da je mraz zato, da sije sonce. Da sije sonce zato, da si želiš dežja. Da po dežju nabirava blato na hlačah in sušiva mokre nogavice v pečici, pijeva čaj in se greva taglavna mesta, taglavne reke in taglavne zlate kopačke. Rad bi ti rekel...

Rad bi ti rekel, da bo sneg vedno bel in da bodo tvoje stopinje brez zasledovalca. Da so vse pesmi na svetu samo zate še nenapisane in, da so vsi ljudje dobri in, da jih ni nikoli strah. Rad bi ti rekel, da si mi hecen škric in, da je škoda, da tebe in tvoje sestrce nisem spoznal že prej.

V torek bom spet bližje smrti. V torek ti bom rekel, da vaju imam rad.

Tukaj, kjer se pogovarjamo s klanjanjem.

2011-02-13T01:23:00.003+01:00

Draga IŠ, tule bi se ti zmešalo od vonja in okusa.

Dragi SS, tule ne operirajo, novega kupiš kar v trgovini.

Draga B, Hepi aniverseri in še na mnogokaj in mnogokrat skupaj.

Obzornik tedna.

2011-02-04T10:39:00.004+01:00

Grem malo nazaj, da ne bo dnevnik tečen in bralec lačen.

V četrek sem ga usračkal. Namesto, da bi se sramotil v uplezavanju po Kaminski s SS Alpin firerjem sem šel na sestanke na katere ne bi smel. Spet so mi ponujali dramske tekste, ki jih je že zdavnaj povoskal ogenj zgodovine in spet so mi razložili, da se me resni teatri bojijo, ker delam čudne predstave, ki jih abonenti stežka prebavijo. Ostale sestanke sem odpovedal. Si nisem hotel prilimati še ene klofute. Jezen sem si oprtal rukzak in smuči in šel jezo hladit v Kamniško Savinjske, kjer ena figa snega, zato sem bolj hodil kot drsal. Je pa to odličen recept za pregnat zamero do sveta in še posebej do bedastih ljudi.

V soboto smo bili na Voglu. Bilo je mehko in toplo. Ravno pravšnje, da sem tamala dva učil brzenja po neobljudenih kucljih in spretnostne vožnje med drevesi. Sam sem se parkrat orng zataknil ob kakšen kamen, novopečena frirajdarja pa sta mirno odvriskala na golaž s polento. Lep dan. Žena me ni tepla.

V ponedeljek smo za trening šli na Štefanjo goro. Gor smo tekli. Dol smo tekli. Ker se niso cmerali in stokali sem rekel, da gremo še enkrat. Pobegnili so v avto in se odpeljali, da sem tekel za njimi do Olševeka.

V sredo sem se naložil na letalo za Japonsko. Zdaj sem tu.

Torek. Perfektn dan. Da o noči ne govorim.

2011-02-02T09:15:00.003+01:00

http://www.youtube.com/watch?v=bW89Pv8QrX4&feature=related

Djevojke u zimskim haljinama.

2011-01-27T09:05:00.003+01:00

Včeraj sem bil tam.

Tja še grem.

Na razpotju sem srečal Duhca. Pustil je lepe pozdrave za Simona. Sporoča mu, da naj se takoj odupokoji in takoj zašraufa koleno. Greenhornovski black še vedno čaka na dodatno ledno izobraževanje preden se vse punce preoblečejo v kopalke...

Dom. Kdor ga ima, ga ne da.

2011-01-25T09:38:00.009+01:00

Zgornja fotka je žal zgodovinska. Hišo smo požrli, medveda pospravili za naslednje Novo leto in od vaze na desni ni ostalo nič. Sveča je dogorela, vaza pa je šla v prah, ker je mali Messi končno zvadil volej z levo nogo. Še dobro, da ga ni z desno, ker bi šlo še okensko steklo. Je pa slika prijetna za oko, ker je ovekovečena tam, kjer včasih stanujem, kjer je toplo in se radi gužvamo.

Medtem, ko so moji Betonarji greli rite na vrhu nadstandardnega hotela The standard in se igrali, da so slavni, lepi in prazni, sem si šel v špičake glavo ohladit. Novice v deželi Kranjski so za pištolo vzet. Nekateri so pri nas zelo nadarjeni za krast denar državi in državljanom, sam sem bolj za krast bogu čas. Oboji smo kar zadovoljni. Oni imajo šestnajst hiš, devet avtomobilov, tri jahte in ducat ljubic. Sam nimam niti ene hiše, avto je razbit od obračanja v snegu in ledu pri Kovinarski koči in jahta je samo miniaturni modelček. Dovolj. Preveč stvari, preveč skrbi.

Edino ljubic imam preveč. Nekatere že osvojene, druge samo pobožane in veliko skladovnico še nepoplezanih. Zgoraj ni toplo in z oblaki se ne gužvamo, zato tam včasih stanujem.

Mimo in hkrati ne: nekoč mi je oče rekel, ko boš našel tisto, ki ima kvadratno, tisto ne smeš spustit. Zdaj končno vem, da je bil popolnoma v zmoti. Kvadratne si nikoli ne smeš vzet. Pusti jo, da raste in se debeli brez tebe v kvadrat. Človek mora imeti mero in ostat na tleh. Nekateri cilji morajo ostat neosvojeni. Človeku mora bit dolgčas od sanjarij in ne od slinjenja po kruti resničnosti. Sanje so moj najlepši dom, tam sem priden obiskovalec.

New York. Pranje na sto.

2011-01-13T22:36:00.006+01:00

V New Yorku sem bil prvič leta 1995. Bilo mi je všeč. Stal si na cesti in bilo je kot, da si padel v televizijo. Prvič sem jedel suši in mu ostal zvest do današnjega dne. Na koncertu Skatalites so vsi kadili travo. Na ulici so se klošarji valjali pod tvojimi nogami in te grabili za žepe. Na metro postajah si lahko poslušal jazz ali hip hop v živo. Bil sem povabljen k uredniku kulturnih strani New York Timesa na martini z olivami. Tip mi je odprl ogrnjen v svilen bade mantel s kitajskimi zmaji. Spil sem kar je nudil in pobegnil. Ker mu nisem dal ni bilo z intervjujem nič in nisem postal slaven kot Madonna, ki je dala vse in še več.

Potem sem bil tam še štirikrat in mi je bilo zmeraj manj všeč. Suši so prodajali v maximarketih in klošarji so čudežno izginili z ulic. Kadilce so postrelili, črnci so volili republikance in geji so se spremili v Žide. Moje najljubše mesto so spremenili v soft pornič.

Včeraj sem se vrnil domov. Šesti obisk je bil popolnoma ponesrečen, čeprav so nas ljudje ocmokali od hlipanja, da je to najboljše kar so videli v teatru zadnjih nekaj let, čeprav sem jedel mnjami sašimi boat in čeprav sem bil skoraj aretiran, ker so me ujeli na spy kameri, da ščijem na prostem pred trgovino. To mesto ni več Babilon, to je mesto, kjer so skoraj vsem oprali možgane.

Danes sem že boljše volje, ker sem videl, da so v naših mediji pisali o beloruski predstavi, ki je bila na istem festivalu in o nas samo vrstico in da so za highlight kulturne tedenske scene izbrali gostovanje Drame v Zagrebu. Zdi se, da smo pri nas že davno oprani.

P.S. Ponoči je umrla moja ameriška gledališka Mama. Z njo je umrla tudi moja ljubezen do New Yorka.

http://www.youtube.com/watch?v=q5lGCXiTHaY

Minnieapolis. Dežela jezer in zmrznjenih rib.

2011-01-09T04:42:00.004+01:00

Ko ti postane dovolj sladko kislih ameriških havdujudu smajlijev greš lovit ribe. Ali pa vsaj ždet v osamo in ahajat ob strupenem mrazu, ko namesto ribe na trnek začopatiš ledeni suši.

http://www.youtube.com/watch?v=EfTV6vliCdc

Pir za vse!

2010-12-31T18:47:00.008+01:00

Spijte vsaj pir na svoje zdravje za leto 2011, ker vse ostalo gre itak k hudiču...

http://www.youtube.com/watch?v=bbjun3GzsO4

Race Face.

2010-12-28T19:36:00.015+01:00

Na Jezersko smo šli družinsko z namenom polomit kakšno hokejsko palico, popikat kakšen slap ali vsaj srečat Davota v kratki majici na minus sto, pa je bil Matija led razbija na dopustu. Ko sem šel najet čolnič po Jezeru plava, voda spava, so me spet napadle (Škotska remejka di mejka) sestradane race in mi hotele požret roko ali vsaj telefon.

Morebitno zrnje, nezmrznjen kruh in ostalo mastno pičo prosim nakažite na naslov Planšarskega jezera. Bodo veseli. Bo jedilnik bogatejši za kakšno debelejšo putko, ne pa suho žilavo jagnje.

Tamal se je imel super, bil je v jezeru do kolen, ima pač strašno rad pernate živalce in zvečer je končno omahnil v svoj puhast iglu. Zjutraj je odprl oči in rekel Žože Murinjo. Potem je oblekel portugalski dres in razbil naslednjo luč v našem stanovanju. Bravo! Ko Sin ne pade daleč od Očeta...

http://www.youtube.com/watch?v=B28e092_TgQ&feature=related

Carpenter und Übers Seekarhaus auf die Seekarspitze (2350 m).

2010-12-28T19:36:00.006+01:00

Najprej sem si natikal mučitelje nog v Sveti Margaretki. Pogled je bil natanko takšen kot nam prikazuje zgornja slika, pa sem upal, da bo šlo nabolje in jo previdno odtacal v Carpenterjev film. Po pol ure sem obupal. Tale film je bil preveč grozljiv za moje kratkovidne oči, zato sem skušal priti nazaj. To je bilo šele zares očarljivo. Na spustu sem s svojo glavo srečal nekaj dreves, dve korenini in nekaj kosmatega. V obupanem tuljenju na pomoč sem komaj našel avto. Pa se nisem dal. Sem se zategnil do Obertauerna in poskusil znova.

Pogled navzgor je bil bolj optimističen. Časa ni bilo veliko, pa sem malo poguljufal s prvo sedežnico in spet zajahal svoje pse.

Na vrhu je tako pihalo, da sem ob smučanju navzdol pogruntal novo smučarsko tehniko. Ob zavoju levo me je neslo desno v prepad, zato v levo sploh nisem zavijal, desno pa sploh nisem zavijal, ker sem bil zaradi vetra ves čas v desno. Utrnilo se mi je, da je najbolje, da peljem kar naravnost in zavijam samo v glavi. Perfektno. Še nog mi ni bilo treba upogibati in že sem bil dol. Sicer kakšnih petsto metrov preveč v desno, pa vendar srečno in veselo nazaj v civilizacijski šundr.

Zeblo me je kot psa, zato sem pol ure negibno posedel v avtu. Ko sem končno lahko premaknil roko v prvo prestavo, zakurblal motor, sem na poti domov sklenil, da je bil zares prijeten dan. Me pa še vedno firbec matra kaj neki je bila tista kosmata zadeva, ki je tako smrdela v megli in spuščala jako čudne zvoke.

Pablo sreča Pieta. Modro obdobje.

2010-12-22T13:40:00.005+01:00

Nisem si pustil scat po glavi, odsmučal sem med Kamniško - Savinjske do Julijskih iskat modrost neumnih. Dva dni za slikanje glave in EKG srca.

Osel gre samo enkrat na led, Mi pa spet in spet.

2010-12-19T11:53:00.009+01:00

Preden se zasopiham navzgor v snežne kuclje, ledene slapove, strme grape in se navzdol zaženem v lonce za novoletne kuharske umetnije bom še malo pomijavkal. Da se spraznim in očistim. Navzgor je lažje brez odvečne nebodigatreba teže in dol mora biti mešanje po loncih delano z ljubeznijo, saj lahko koga še zastrupiš in bi Agata morala vstat od mrtvih, da bi končno napisala štorijo za popolni umor. Mijav.

Kritike so bile spet navdušujoče. Od zadnje do prve me poveličujejo, obožujejo igralce in ližejo rit muzkontarjema, scenografoma, koreografu, dramaturginji in kostumografinji. Mijav, mijav.

Človeku postane kar nerodno, da nas takole hvalijo in crkljajo, zato sem popolnoma prepričan, da bomo letos končno dobili Borštnikov prst za najslabšo predstavo leta in bodo režiserju končno dodelili Prešernovo figo v žepu za najslabšega režiserja ever. Mijauuuu!

Me pa veseli, da Vam bomo kmalu lahko pisali iz Amerike, kamor odpotujemo januarja. Minneaopolis, NY, Chicago in LA. Se igrat. Se pokazat svetu. Se ravsat za slovensko gledališče.

Razglednice bodo lepe in tople, ker sem prepričan, da nas bodo tamkajšni pisuni imeli še raje kot naši. Mijauuu! Hvala vsem, ki še hodite iz usmiljenja na naše predstave in z nami še naprej crkujete v slogu in otožnem molu...

Do bridkega konca in spet in spet na led!

Trstjenaš. Plus deset.

2010-12-11T17:20:00.003+01:00

Škotskega žganja še nisem dobro prebavil, že sem zjutraj zakurblal avto in noter nabasal našega fuzbalerja, da ga odpeljem na tekmo s slovenskimi makaronarji. Še preden so naši iz Enajste nogometne šole odprli krmežljave oči je bilo pet žog v naši mreži. Seveda se mi je utrgalo, ker sem zavohal blamažo in sem prevzel trenerske vajeti. V paradajz makaronarščini sem jim zmerjal mame in našim v kajmakščini njihove očete. Tamala se je presedla drugam, ker jo je bilo sram očeta, a sine je bil kar dober. Enga je zabil in vodil igro, da na koncu nismo lizali tal. Izjava tedna je bila, da so tile njegovi zanič in, da bi rad prestopil v Barcelono. Zato sem ga peljal še v Trst, da je videl ladje, ki te ponesejo v širni svet, če so sanje dovolj velike.

Škotska. Minus dvajset.

2010-12-11T17:17:00.001+01:00

My name is Oliver. Oliver Twist.

2010-12-07T12:17:00.007+01:00

Jaz sem tako... tako... ("KAAAJ!") tako majhen, gospod.

Direktno v čelo.

2010-11-29T20:34:00.001+01:00

Napad na Ludvika Štirinajstega.

2010-11-14T20:08:00.006+01:00

Grmadi med Polhograjci so včasih rekli Ludvik Štirinajsti. Zaradi nosu? Čudne glave in topega pogleda? Njegovih barvnih in šemastih oprav ali pač samo zaradi zafrkancije na račun francoskih rojalistov?

Dan je bil fantastično čuden. Menjalo se je sonce in predpražnik za nevihto, sonce v glavo in veter v rit. Mraz do kosti in gremo na Jamajko. Je kar za hodit. Še posebej, če si radoveden in greš kot pes povohat vsako bližnjico, ki bo bodoči biciklistički trip.

Nekaj fotk se mi je usralo. Mobi itak. Morda pa je vseeno čas za fotoaparat in kakšen objektiv. Ali pa vsaj za daljnogled. Tisti, ki bi videl v prihodnost...

Ja, aber alles frei.

2010-11-13T09:13:00.002+01:00

Avstrijski Njoki so eno takšno fino kupčkasto sranje. Še posebej za smučkanje gor. Hodiš in hodiš, žulji krvavi, psuješ, zmerjaš pancarje, pa te vleče naprej, za vsakim kupčkom še večji kup in daljše nebo. Srečaš nikogar, morda sebe, pritovoriš na vrh in se tistim trem, ki so slučajno imeli isto idejo na ta isti fraj dan zlažeš, da si Šved, ki je tu, pri njih, na sestrini poroki, ki je seveda poročena z njihovim rojakom. Ker se skoraj vsi isto pišejo, ni nič narobe, da poveš priiimek, ki se konča na Stein ali Berg in že jih imaš v paci. Avstrijski planici so takoj u iber veseli in te častijo s salamo, šnopsom in še vabilom na njihov kmečki turizem. Rečeš hvala, saj veš, laž ima kratke noge in raje daš mučitelje nog iz Walk na Ski in jo odkidaš na lijevo.

O kidanju na lijevo se ne govori. Najprej se čudiš, smučke sem, ti tja, šest mesecev je minilo od zadnjega snežnega drvenja, ko pa prideš v đir se zaveš, da je tole za bogove in se smeješ in se valjaš po belem ženskem telesu, roke, noge, vse je v zraku, ona kriči in ti tuliš kot volk, ko se skupaj zaletita v najlepši krik prekratkega orgazma.

Na našem dvorišču - igrišču.

2010-11-01T20:33:00.002+01:00

Medveda nisem našel. Tole je bilo za slabo tolažbo.

Posranček meseca.

2010-10-11T23:01:00.011+02:00

"Kako je Globokarju uspelo prepričati ves svet, češ da je to umetnost, ne vem. Vem, kaj je bil sposoben odigrati takrat, ko je bil še dober jazzist. Glede tega, kar izvaja sedaj, pa se lahko le smejim, čeprav kapo dol vsakemu, ki mu na takšen način uspe 'nategniti' ves svet."

Dragan Bulič, človek, ki ima zares pravilno usmerjeno uho in pobrite dlake na jeziku. Žal so mu krave pri iztrebljanju pomendrale tudi pamet.

Somewhere there, mostly nowhere.

2010-10-07T12:20:00.002+02:00

Mario, dost te mam!

2010-09-26T20:51:00.012+02:00

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaab.

P.S. V nedeljo zvečer bom spet doma brez televizije.

Na pomoč!

2010-09-16T10:05:00.011+02:00

Dragi Medo! Stop.

Nisem bil povabljen. Vem. Stop.
Sem pa slišal, da je bila fantovščina divja in na poskok muzike uklenjenih ciganov. Stop.
Da si spekel zajca in nabral malin. Stop.
Da se boš oženil z lepo Medko in začel delati lepe male Medeke. Stop.

Sem te gor in dol iskal, pa ne našel. Stop.
Nujno je. Stop.

Pazi nase. Zelene pošasti spet smrdijo po tvoji hosti. Stop.

Lp m. Stop.

Wonderful Life.

2010-09-01T18:12:00.021+02:00

Ko je bilo bloganje še vredno tipkanja...

Sanji:

Sejdi:

Ireni:

Dejanu:

Simonu:

Katarini:

in vsem tistim, ki imate še vijugo več:

http://www.youtube.com/watch?v=JBOEsQCdqpI&feature=channel

Na Roblek sem zašel.

2010-08-22T21:00:00.010+02:00

Pot je bila strma. Ni lahko do Pekla, čez Begunjščico je še težje. Ljubelj je bil brez avstrijskih zastav, sedežnica prijazna, fantje na horuk in Zelenica fejst zelena. Krave v častni četi. Pozdrav in v korak na kucelj.

Na začetku smo skoraj tekli, je bila volja plodna in noge spočite. Za prvim ovinkom pa strmal, da je dih vzelo. Premor, smo popili nekaj poguma in požrli prgišče pameti. Al' si dec al' si pujsi. Opa, drugo pa že ne, dalje in samo naprej, da me le ne bi ženka tepla s pohodno palico in se drla, da sem neodgovoren in bom že videl sestanek, kolegij in kongres, ko se vrnemo v dolino. Bil sem raje tiho in drvel naprej, mitinge sovražim, kričanje ženšč pa še bolj. Pustite me skakati, nimam slabih namer, otroci brez zamer, urno na avanturo turno in samo gor in gor, da bi se urini kazalci zaplezali in bi bil dan tako dolg kot je širok, zato naprej!

Včasih sem tamalega prijel pod roko, da ne bi končal v prepadni globeli, tamala je jokala, ker so jo pod podplati lizali hudičevi jeziki in krempeljci so grabili mamco za lase in jo šlatali po riti s strupenimi besedami, da naj se sleče: bomo zizike skup majal in se režal in se zaplesal. Le urno mimo, gor za svobodnim soncem, mimo modrih oblakov, ki so lahko balon, dihaj, poj na škrge, grebenov je bilo preveč, melišča so se vsipala spred in zad, veter je verižno tulil in sonce je skozi rumene strupe režalo na nas uboge štiri, ki smo hoteli čez planinski čar, dobili pa boj na mrtve in žive. Oh, zmota gorska, cilj prelepi, pot zakleta. Vrh.

Končno! Na špici sami, Begunjščica, vse lepo, dolg pogled na vse strani, čokolada, sendvič, športni zapitek iz rukzaka, ko nam pogled ošvrkne čudno maso, ki spodaj z Robleka valovi, kriči, steguje roke in noge okobal valovi. Ajajaj, planinski praznik!

Kakšen štrudl pudl je bil to razgled. Ura je komaj enajst zarana, pa vse veselo. Pivo na potoke, vino je zastonj, valček orje in polka orng žge. Vse golo, tupo v glavi, kriči, se dere, oj Slovenija, oj Gorenjska in tisoč in še petsto duš vzklika, pornoskope miga in luknjice vrti. Ja, prelepo, tole bo deveti krog, ko me že brezzoba stara baba za afne guncat prosi, me preklada po plesišču in grizlja za vrat, hčerko mojo staruh nemarni vabi na wc in sina mojga mlada krčmarica šmarnico pit uči. Žene ni nikjer, kličem, iščem, obupujem, ko se raztrgana izza štanta za srečolov privali, cmoka, zelena brozga se ji s stegen cedi, da u luft pograbim vse tri, na štrik pripnem in tečem, tečem, da se nam s peta kadi.

Šprint po Bornovih tunelih, ni nas strah višin, mi smo, Štirje in še kdo počez, nazaj, nazaj dol in na Ljubelj spočit. Stop, ustavi konje, dihaj, na varnem smo. Od zgoraj samo dlaka žolčno še smrdi. Spodaj pa ne nebeški sij, hja, trgovina po imenu dolžnost na fraj je še odprta, devet je ur minilo odkar smo šli, barbie, ken in orglica za siks pek pir, juhaha, civilizacija, zgoraj naj jih vzame dlakav, črn in ognjen hudir, mi pa veselo v avto in mimo zaroštanega Tržiča v mir, jokajoč, da bi Janković bil za vekomaj in za zmeraj, amen, župan vse Slovenije, bi ne blo ne hudir, ne špetir, vse trgovske police polne, glave prazne, stadion na sto metrinov in tlakovana pot na triglavski cmer, juhej!

Lojz ma Vas rad.

2010-08-12T15:57:00.006+02:00

Noseč nisem, jozlne imam še vedno svoje, v Sarajevu nisem bil, se mi je film že zdavnaj strgal, v Stožcah tudi ne, fuzbal imam zelo rad, mariborsko - ljubljanskih zdrah pa ne, na Brijonih se svaljkajo steničarji ter njihovo pošteno delo in do Egipta, Grčije in Salzburga se nisem primajal, ker sem vse bone, kupone in pomanjšila zalučal stran takoj, ko je moja noga komaj prestopila izhode supi tupi supermarketov.

Sem pa bil na Zajamnikih. Pri Lojzu. Stari je narezal sir in klobaso. Pila sva neko domačo strupeno brozgo in gledala v dež. Se praskala po riti. Krave so srale in koze plesale. Bila je tišina. Potem je prinesel neke fotke. Lani so na planini slikali nagice. Finski fotograf je dekline polival z mlekom in Lojz je v zrak metal travo, da so bile vse slovensko zeleno - bele, bilo je jeseni in njihova rit je bila vsa rdeča od jutranje mrzali. Finec je verjetno dobro zaslužil, fotošopa ni bilo treba niti zalaufat. Narava je tam od hudiča dana in bog si ob sončnih zahodih brado masti.

Ob šestih je nehalo scat. Lojz je pospravil fotke in sam sem pospravil svojo senco nazaj v dolino. In tako dalje in dalje, vse do 65 - tega leta, ajajaj! Če bom še živ. Da bom star in s penzijo za wc papir in suho žemljo.

Kot mož in žena, kot mož in žena, kot mož in...

2010-08-07T22:06:00.003+02:00

Včasih se zgodi, da me dež zagrabi za vrat in črni oblaki plosko brcnejo po glavi. Včasih se nimam kam dat in včasih mi je cilj mojega življenja popolnoma neznan. Včasih sem samo sam. Brez sreče ali žalosti. Razmazan pljunek na pozabljen zid.

Lahko in nezahtevno, a ja?

2010-08-03T21:10:00.006+02:00

Pravzaprav sem jih vrgel na finto. Prodal sem jim, da gre za lahko nezahtevno pot, kar je res, da je zgoraj jako fin razgled do Triglava, Storžiča, Begunjščice in naše brunarce, kar je seveda res in, da ob takšnih dnevih, ko sonce pritiska trideset stopinj na obrito bučo, ne bo nikogar in bomo zgoraj sami mezili vampe in prelestne Štefkine štruklje, kar je bilo začuda res in, da mora človek nujno vsaj enkrat osvojit Kriško goro, drugače bo križan, žgan in krave ga bodo zlizale s svojimi kosmatimi jeziki, da bo cvilil od Nespoznanja, da je svet lepši kot se zdi, kar seveda ni res, se pa dovolj morbidno sliši, da smo šli in je bilo orng joka in stoka, metanja palic, kravjekov in olesenelih fosilnih ptičev, ejga.

Spodaj, na koncu križevega pota, je bilo vse ljudstvo poštemano in zadovoljno in še zdaj nevedo, da sem jih vlekel samo zato s seboj, ker sem šel malo na izvidniške oglede, da končno sfuram tole goro z biciklom, pa če mi odpade tič in se mi posuši leva bremza. Tole bo še lepa jihaaa!

Znotraj.

2010-07-29T19:33:00.004+02:00

Zunaj.

2010-07-29T19:27:00.002+02:00

Izhod.

2010-07-29T19:18:00.003+02:00

Vhod.

2010-07-29T19:11:00.003+02:00

Člopes.

2010-06-29T11:05:00.003+02:00

Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Prvemu je ime Cufi in onemu drugemu tak isto Cufi. Cufija sta učitelja. Prvi, ta kosmati, vedno parkira svojo bolhasto rit tja, kjer je najbolj strmo in ne morem mimo, da seveda poletim preval in kakšno salto dol po bregu med skale in porezane drevesne špice. Oni drugi, manj kosmati, me žica, da dajem težo naprej, da bremzam samo na sprednjo in, da ga ni mesta na tem mtb svetu, ki se ga ne da odpeljat. Lepo in predvsem zelo vzgojno, kajti samo najbolj nori preživijo.
Včasih jima šibam vse po spisku, ker sta mi že polomila prst, zapekla rebrca in zategnila stegno in včasih ne, ker sem priden učenec in se mi po odvoženem tako smeji, da se krohotam na ves glas in tolčem po kolenih. No, po enem kolenu, ker je drugi itak že fuč od njunega učiteljevanja.
Samo Dva sta, a hkrati Eno oba. Človek in Pes. Pes in Človek. Člopes Cufi. Priporočam, ker znata.

Čakalnica zaprta.

2010-06-18T11:18:00.001+02:00

Ob današnji novici, da spet nisem uvrščen na presvetli Borštnikov izbor, mi je, priznam, počil film. Malo sem rjovel, se malo pobutal z glavo v zid in si prižgal pet čikov naenkrat ob precej močnem litrskem požirku šnopsa za počez. Še enkrat sem vrgel oko na izbor in se začel režati. Ko sem prebral še selektorjeve besede o lizanju smetane in direktoričine o odpiranju slovenskega teatra v tujino, pa sem počil kot sem dolg in širok. Zdaj ležim tu sredi svoje sobe in svoje bede ves počen in čakam, da mi kdo končno nalije čistega vina ali pa vsaj požirek nerazredčene vode in vem, da bom leže počakal, da crknem za forever. Godota ne bo. To sem vedel že prej. Da pa tudi Čakanje ni več vredno Drame, pa ne. Ja, vsak dan se kaj novega naučimo, a ne?

Lorca. Preden ga je Dali zafrknil.

2010-06-12T11:06:00.003+02:00

Skrit med listjem.
Ždim.
Mimo gre polž.
Lepo je biti počasnejši.
Lepo je biti nebit.

Tam, kjer še noga zdrsi...

2010-06-08T11:28:00.004+02:00

Se kolo vrti. Dnevno. Po soncu gor in z junijem dol. Trenersko. Skratka, dedu se je popolnoma utrgalo, modric pa ne bom slikaril, da ne bo Z. spet rekla, da sem si fotkal rit.

Obseden?! Ja!!

2010-06-08T11:26:00.001+02:00

Pogledi. Moje najljubše sranje.

2010-05-20T10:23:00.015+02:00

Tale prispevek se deli na dva dela. Oba govorita o izločanju.

...

Prvi del je o mojem scanju. Vsi, ki me poznate veste, da sem svetovni rekorder v hitrostnem scanju in, da se mi ta lastnost šteje celo v dobro. To pomeni, da sem recimo na pivu z vami in ljubko kramljamo in zabavljamo čez težko in naporno življenje. Še preden smo spili prvega, me seveda prime nujno scat. Ob mojem odhajanju na WC ste mi morda ravnokar postavili zelo zanimivo vprašanje, ki ga ravno končujete, zato malo križem kražem gledate, ko vlečem drito. Ker pa sem spidi scalec, sem seveda nazaj ravno takrat, ko ste vi postavili v konec stavka vprašaj in vam lahko takoj zabavno in pametno odgovorim. Tako ste zadovoljni vi, ker nismo izgubili niti pogovora, tako je zadovoljna Fata na WC-ju, ker je veliko zaslužila na račun mojega izločanja (pogovor z menoj je vedno dolg in ful zabaven, zato spijemo veliko piv) in zadovoljen sem sam, ker me ne tišči več scat. Simpl ko' odvod od 2345*x+ 6870*y - 57676x: 3473Y.

...

Drugi del je bolj zapleten in govori o mojem sranju. To je bolj intimne narave, zato tudi tisti, ki me poznate, ne veste, da imam strašen fetiš na to smrdljivo početje. Na veliko potrebo me seveda vedno zgrabi ob jutranjem branju časopisa. To je verjetno enako kot pri 90% ostalih. Da pa me vedno prime srat, ko zagledam gore, pa seveda ne veste. Zato imam v rukzaku seveda vedno toaletni papir in... uganite. Ja, časopis, seveda, bučke. Tako lahko na enkraten način s pomočjo obeh fetišev zadovoljno opravim veliko potrebo. Recimo, s pogledom na Severno Triglavsko steno. Koza devica, volku pa je tudi prišlo.

...

In kaj ima vse tole gornje besedno sračkanje opraviti s časopisno prilogo Pogledi? Ha?! Povabite me na pir ali pa v gore, pa bova skupaj prescala ali presrala ta fantastičen izdelek intelektualne veličine slovenskega tiska vreden Pullizerja ali pa vsaj Tofove značke. Ja, to mi deli.

Spet v sedlu.

2010-05-20T10:13:00.003+02:00

Otvoritev sezone. Novo Zverino na rame, pa šprint v hrib. Za dol si nataknem šlem in helebardo, potlej pa kakor veš in znaš. Včasih tudi z glavo v skalo, da se mi poiskri za kakšno novo predstavo. Zelo enostaven način za razvajene iskalce idej. Se še spomnite na Butnskalo? Ekola, pa veste vse... Tole je odlična ideja za ostat neumen, ko so pa dandanes vsi tako pametni.

Zima Ende, igračke spat.

2010-05-06T22:08:00.003+02:00

Utopi, vse skrbi.

2010-04-18T22:00:00.001+02:00

Krtina pod Peco.

2010-04-18T21:57:00.002+02:00

Kaming, kaming, aaah.

2010-04-18T21:55:00.001+02:00

Hudičev stebrc.

2010-04-18T21:53:00.001+02:00

Pomlad.

2010-04-18T21:50:00.002+02:00

Lambergar gre sekat Pegamove glave.

2010-04-18T21:48:00.001+02:00

U maloro.

2010-03-21T11:51:00.004+01:00

Ekola. Petek ni bil moj dan. Vzel sem zalet proti Kamnitemu lovcu. Šel po Klobuku. Zagrel cepine. Na vrhu nisem zvonil. Nisem hotel motiti vetra, kaj šele misli na Do nazga. Potem sem spustil smučino na cesto in se pred koncem svojih juhuhu okroglin zabil v kup mehke sračke, zategnil desno nogo in končal v snegu. V stokanju sem odjavkal na Višarje, pa dol in se s povprečno hitrostjo kakšnih 80 km na uro, hitreje ni šlo, je mišica protestirala, vrnil po avtocesti nazaj domov. V peto nadstropje sem prilezel po rokah. Žena mi jih je napela, pa sem se delal, da sem si poškodoval sluh in ne noge, ki je končno končala vtaknjena v ledeno banjo in se mi režala v brk, haha, pa sem te, a boš dal mir in se raje vpisal na golf. Ker že tretji dan ne hodim, premišljujem o vpisu na fejstbuk pod rubriko Šah in križanke. Za golf si raje odrežem roke.

OD..smučano.

2010-03-16T21:22:00.003+01:00

Preko Dolgih njiv na Kalški greben. Celo karvanje sem užgal med črnimi pikami. Svetloba kot bi jo delal Tarkovski in zrak kot bi ga dihal Blade Runner na vrhu stolpnice.

ZA..gaženo.

2010-03-16T21:17:00.005+01:00

Po grebenu Ježa. Ponovitev lanskega zgubljanja po beograjski čevap Miki maus avanturi. Poplnoma nikogar. Mir, da crkneš od ničesar daleč spredaj in blizu zadaj.

PO..plezano.

2010-03-16T21:12:00.009+01:00

Sem jih peljal na slap Orglice, da bi v mrzli vodi čolničke spuščal. Fotr je koj zalet vzel in šel plezat po slapu gor. Strmina je za solo kar pravšnja, da imaš v glavi malo šponanja in misel, da dol pa že ne bom spuščal. Na vrhu vzamem razgled, zadiši mi čik ala T.Mihelič, ko zaslišim: "Oči, Lev je v vodo padu!" Pet minut, pa sem bil dol. Prvenstveno, ziher. Pa polne hlače zraven. Otroci so še vedno naše največje bogastvo.

IZ..šolano?

2010-03-16T21:06:00.008+01:00

Smučarski teden v naši bazi na Turracher Hoehe alias Hehe, kjer ni gužve, kjer se dobro je, kjer imajo tobogan in bazen in kjer se naše račke šolajo pod vodstvom srebrne medalje iz Sarajeva. Lepo! Se vrnemo...

Priden, ujet, še nepogrešan.

2010-02-28T20:51:00.002+01:00

Slikan s spy kamero na Turrach. Obrit, urejen in počesan na čelado. Kontroliran. Bunda svetla, da me pikci najdejo. Spodaj pa marš za porednostjo in namerna metanja v luknje. Za Slovenijo. Za odlikovanje. Svojega sina mokrega lubčka.

Mimo zakona.

2010-02-28T18:42:00.006+01:00

Plačam več kot hočete in zahtevate. Ne boste me pospravili v predal in ne boste mi nataknili verig. Še naprej pišite zakone za boljši svet in mehko curo in še naprej Vam želim lepo drgnjenje fotelja in veliko gledanja televosel programa. Rinsennock, februar 2010.

Romanje v pravo Slovenijo.

2010-02-17T14:44:00.001+01:00

Včasih se špilam, da sem vernik.

Pljuščenko was here.

2010-02-16T22:11:00.003+01:00

Jezersko drsanje in hokej med malim in starim. Ten points.

Na strehi.

2010-01-28T12:59:00.004+01:00

Za zgont se... Po Kalško. Malo z gondolo in malo peš čez Ježa, prerez snežnih gmot, umik. Misel. Lajf. Še ga hočem. Zato pohlevno dol in raje kakšen pir več med šmensi karvarji.

Pred večerjo.

2010-01-24T23:05:00.003+01:00

Okrešelj. Agonično in lakonično. Eni v žleb, drugi na sedlo, tretji prvenstveno, četrti pa gledat WC pred kočo, ki je kazal pravo sliko prevelike gužve na prelep tečajniški vikend...

Dam kraljestvo za oblak pršiča.

2010-01-10T23:14:00.003+01:00

Gori, doli. Dir in vrišč in hip in hop in top in tup po grebenu iger brez meja. Arnold in Stein in vikend za sweet dreams under the white clouds.

Juriš na 2010!

2010-01-01T18:23:00.002+01:00

Čas je denar... Live fast, die old...

D'One.

2009-12-20T12:57:00.004+01:00

Zvoh ni delal. Žur. Ko ne govoriš o ljubezni, ker ne smeš... Zato klikni.

Špura.

2009-12-16T17:16:00.003+01:00

Maš frej in greš iskat sonce v Astrošpuranijo... Na prste ene roke prešteješ ljudi in na prste obeh prešteješ živali. Malo si Alica, malo pa utrujen Papi. Vse bi dal, da bi se lahko upokojil in živel na piš me v uh.

Far away. Close enough.

2009-12-15T17:13:00.002+01:00

Od daleč Dom, od blizu Tema. Oči pustiš brez pecljev in tipaje odkorakaš na pot, ki ti je podnevi tako domača in ponoči postane tuja. Vse je neznano, pa tako znano. Vse in nič, globok izdih za pravljico na nono. Rožnik.

Dan po odpadli premijeri. Dan za utopit se v sneg.

2009-12-07T20:54:00.002+01:00

Brez samopomilovanja sem šel trenirat kratke zavoje, pa dolge, pa še daljše in še posebej vožnjo v rikverc, da bi ja nabasal kakšno drevo ali pa vsaj kamen in končal tole bedno situacijo, ko ne moreš fentat glavnega igralca, ta je itak fental sebe, zato poskusiš fentat vsaj sebe in svojo razočaranje...

Na vrh gore sedela.

2009-12-04T13:53:00.002+01:00

Danes. Na Ture Hoh. Pred prvo generalko. V nedeljo zares. Po peklensko. Zrihtam karte. Za kaksen pir... Pa dobre misli.

Izgubljeni v raju brez poti.

2009-11-23T09:34:00.002+01:00

Pet uric po brezpotju med Storžičem in Stegovnikom je za petletnega fuzbalerja in osemletno baletko pravšnja rekreacija na tako lep dan, preveč lep, da bi doma zijala prodajal, medtem ko je mamca živce zgubljala in čez očeta udrihala, da je stara glava, luda glava. Dol prišli, ko je padla tema. Škoda, da nas ni ujela prej. To bi bila šele prigoda zgoda.

Mišn za Gozdnega T.

2009-11-16T18:15:00.005+01:00

Spodaj levo je hiška, zatočišče, kjer sem klical jelene, ko mi je bilo slabo od preveč višine in preveč popitega vina na sobotnem žalovanju za T. V nedeljo sem bil malo boljši. Vzel sem mero Kitzu in odsmučal nazaj v prihodnost, kjer eni plezajo, ko je treba plezat, drugi pa so tiho, ko je treba biti tiho. Respect.

Pika poka.

2009-11-08T11:50:00.001+01:00

Včeraj sem v šoli dobil dvojko, trojko in štirko. Odličen očitno ne bom. Je pa alpinistična mama rekla, da sem za starga deca kar v redu in alpinistični oča je dodal, da nimam pojma, ker goljufam po svedrovcih. Razmišljam o nakupu lifta. Pot me briga, cilje obožujem.

Sonce.

2009-10-26T18:23:00.002+01:00

Zrak.

2009-10-26T18:22:00.001+01:00

Svoboda.

2009-10-26T18:19:00.002+01:00

Dream on.

2009-10-20T18:10:00.002+02:00

Nočna na Srebrno sedlo. Brez dira in đira. Minus za cepin in dereze. Planjava plava. Sam pa čisto sam. Ne krave, ne ovna. Samo Jeti, veter in pot brez cilja.

Bold to bould.

2009-09-30T11:03:00.002+02:00

Sweden. Plezal do muskelfibra. Šel na pivo. Dal bogastvo. Spil še enega, da mi je bilo vseeno. Šel na predstavo. Zmagali. Hotel sem še enega, pa so Švedi spili vse na horuk. Je bilo slovensko vino. Pa še zastonj. Ambasador je imel govor. Pohvalil je Švede, da je res lično, da dajejo tujcem stanovanja in delo, da pa je še mičnejše, da Slovenci dajemo njim dober teater. Plosk. Plosk. Naslednji dan sem pobral šila in kopita in odletel domov. Ostali nadaljujejo. Sam ne morem, ker me preveč Peklenska rajca.

No rope, no hope.

2009-09-24T23:06:00.001+02:00

Na hitro. Turnc. Za glavo pustit v dolini. Jutri na Švedsko. Heringi. Njami. Fragile gostuje. Njami drugikrat...

Zmagovalci pišejo zgodovino, luzerji prihodnost.

2009-09-20T23:36:00.004+02:00

Izpod Golnika en prelep pozdrav od vaše košarkaške reprezentance. Tistih nekaj, ki smo še živi. Resda smo majhni, imamo pa veliko srce, zato obljubljamo, da bomo naslednjič vsaj tretji, ker se bo našemu vodstvu končno utrgalo in bo naš selektor zažgal sodniško uro, njegov pomočnik bo polomil koš in naš maser bo v olju scvrl šefe Fibe. Kajti, če ne gre zlepa, mora zgrda. Bombe v njihovo goljufivo rit in srednji prst v zrak za vse tehnične, namerne in še bolj zamerne napake, ki so nam jih popiskali! Se vrnemo. Brez srca in s povečanimi jajci! Srečno Kekci!

Some girls are bigger than others...

2009-09-07T10:47:00.003+02:00

Pobegneš, da bi se spet srečal ali pa vsaj uzrl za trenutek, ko si bil še fajn. Ko se nisi zbujal, da bi šel spat nazaj in, ko je bil dan hvatanje sreče in ne kupčkanje tišine in bežanje pred budalami. Oh, 15 minutes with You, oh, I wouldn't say No.

and some days are better than others.

2009-09-07T10:44:00.002+02:00

Prostor, skrit pred vsemi, raženj za enkratno uporabo in smodenje, prčkanje, zažiganje, prižiganje, pa spet smodenje, prčkanje in etc in etc, da končno izvališ pošteno pečeno žretje in pir za počez, če je slučajno še kaj surovega v narodnem parku pod Kranjsko goro.

Fire bike with us.

2009-08-25T23:54:00.001+02:00

Malčki so zmogli vse. 25 km za 4 breskve, 3 litre vode, dva litra cedevite in eno čoko. Za p.s. pa krapce v kislem mleku, dunajc, pomfrit in palačinke. Gor in dol po Rad te mam Radovna. Pijanih planincev nismo povozili. Ena žaba je bila že povožena in ena krava je imela Fetalijevo bolezen in je tekla z nami. Lepo.

Happy summer skiing day.

2009-08-18T15:04:00.003+02:00

Do 12h sem se dobro dričal. Dričavcev na ledeniku je bilo na prste ene roke. Po dvanajsti smo postali bolj plavalci in čofotalci. Zato smo se spet razbežali v doline nazaj kuhat na 30 stopinj. Seksi je bilo v istem dnevu lizat sneg in božat travo.

Basic insect.

2009-08-16T13:22:00.002+02:00

Je narava spet špranjico pokazala, da sem zdrknil vanjo in se izgubil v njeni gošči. Zasopla sva se v dir in nebo nama je bilo v okvir, ko sva mokra obležala, da je bila slika kot se šika, jaz in moja crknjena krava, nabriti veter in osončena gorska solata.

Second head.

2009-08-10T17:08:00.003+02:00

Sem te gledal leta in leta, kaj gledal, buljil, požiral in bal. Zdaj si moj in jaz tvoj. Brez gostilne, planinskega doma in črede množic. Samo tri kavke, ki so se steple za obgriženo jabolko in en fajn gospod s katerim sva tolkla časovni rekord gor po žrelu in dol med odprtino škarij za super truper sončen dan. Thx Storžič. Se vrnem pozimi, da se posmučava.

Moji kandidati za Kmetijo slavnih:

2009-08-09T16:16:00.002+02:00

1. Vrtec Zagorje

2009-08-09T13:37:00.004+02:00

Vlekel sem samo tri malčke. Da bi zlezli gor in ne smrkali, da imajo dost, sem jim obljubil strašne nagrade. Kdor prvi ugleda zajca 1 euro, ježa 5, jelena 8, gamsa 10, kozoroga 12 in pijan'ga planinca 15 eurov. Zmaga je šla v roke najmlajšemu članu naše planinske sekcije po imenu Šišenski Pupki, ker je prvi ugledal joto in ričet brez muhe in skoraj dobil zastonj štruklje. Žal jih je sekundo prej zmazal pijani planinec. 15 eurov. Kling. Pa lep planinski pozdrav in varen korak v gore s pesmico na usta: http://www.youtube.com/watch?v=fajla3vuabM.